Po enotedenskem razgibavanju možganov, sva si z Niko včeraj vzela čas, še za zganjanje fizkulture. Že naši predniki so se borili s takšnimi in drugačnimi zmaji, kar je razvidno tudi iz kakšnega lokalnega grba. V duhu zgodovine, naju je pot zato zanesla pod severno steno ljube mi Ojstrice.
Dostop do stene je ob razgibanem terenu, prijetnem ambientu in cukrastih razgledih minil precej hitro. Kljub zgodnji uri sva bila ta dan pod steno zadnja (druga naveza). Smo si pa zato na varovališčih delali družbo.
Smer je tretja, ki sem jo plezal v severni steni Ojstrice in me je od vseh najbolj navdušila. Postreže z lepimi precej izpostavljenimi prehodi v čvrsti ponekod kar preveč monolitni skali. Tako da sem ob plezanju doživljal pravo olajšanje v nasprotju s prejšnjo turo. Klinov v razpokah Zmaja tiči precej, le v lažjih raztežajih (težavnost pod IV.st.) jih primankuje, je pa povsod kjer jih ni precej možnosti za vstavljanje pomičnega varovanja. Med klini pa se najdejo nekateri ki so bolj primerni za v muzej.
Da Zmaj zasluži svoje ime gre na račun dveh cugov. V prvem se prijetno ogreješ z ovinkom mimo previsa po razčlenjeni navpični plošči, potem pa Zmaj resnično začne bruhat ogenj, kot pravi Mihelič. V 40m raztežaju srečaš kar 20 klinov (vsi niso uporabni), brez tistih na sidriščih, težavnost je dokaj enakomerna, mest za počitek ni veliko, v precej gladki plošči pa biješ bitko z minimalci.
Ker naju je Zmaj kmalu izpustil iz krempljev sva si vzela še nekaj časa za razglede z vrha Ojstrice in kasneje za odlično kislo mleko na Klemenči jami. Opazila sva, da je koča zelo priljubljena destinacija plezalcev. Alpinistov se je namreč včeraj kar trlo. Ob kratkem dostopu do stene in zelo prijaznih oskrbnikih, me to sploh ne čudi. Vsekakor primerna lokacija za kakšno skupno turo.
V tej smeri pa Anžetu niti nebi bilo potrebno vzljubiti prečk, dve ponudita res lepa prehoda v čvrsti skali, eno od njih je tudi pred kratkim plezal, ostali dve pa sta sprehod po policah.
Slikce tokrat so.Čeprav iz mobitela.
