Splet okoliščin je želel, da sem v prvih dveh obiskih Triglava ostal brez vrha. A nič ne de! Čas je prinesel novo priložnost in včeraj (v nedeljo) sva se s Klemnom (AO Radovljica) odpravila v Slovensko smer. Ponovno sem se pod ogromno steno počutil neznatno majhnega, ampak pogled na znane linije (iz literature) je takoj sprostil napetost.

Vstopila sva šele ob 9ih, a vseeno kot prva. Za nama sta bili še dve navezi. Do Zlatorogovih polic sva hitro priletela brez naveze in v smeri res uživala! Nadaljevala sva naravnost skozi Slovensko grapo in kmalu so se izgubile sledi predhodnikov in svet je postal bolj temačen in divji kot poprej. Snega v grapi je malo in se ga da zobiti. Drugi navezi sta zavila v levo po Prevčevem izstopu, midva pa sva iskala okno, ki naj bi nam bil najin naslednji orjentir. Stena se je postavila pokonci in tu pa tam se je notri našel kakšen klin. Ker je nadaljevanje izgledalo težavnejše sva se na polički navezala, a se je izkazalo za nepotrebno. Ko sva izplezala preko te stopnje, nas je ob grušču pričakalo sidrišče s številnimi vrvicami za spust, kar nama je dalo slutiti da gre za tiste sledi predhodnikov, ki so prav tako zašli. Vseeno sva nadaljevala po lažjem svetu, čeprav sva bila skoraj prepričana, da nisva na pravi liniji. Ko so se na vrhu grebena nekoliko odprli razgledi, sva po precej tuhtanja le ugotovila, da nisva daleč od prave smeri. Na sosednjem stolpu bi morala potekati Frelihova prečnica, ampak vse police so delovale enake, kako se bova torej za pravo odločila?! Tudi na tem razgledišču je bil urejen spust in spustila sva se v desni žleb. Od tam je potka vodila do možica, ki je pokazal pravo široko polico, ki pa se je za robom zelo zožila in v izpostavljenem plezanju zaobšla prvi raz slovenskega stolpa. še ta raztežaj in naslednjega sva se varovala, za tem pa je sledil izstop tik za Slovenski stolp na uravnavi.

Glede na to, da naj bi bila ena izmed najbolj plezanih smeri, se mi zdi, da je kar malo opremljena. Seveda na vseh ključnih mestih tičijo potrebni klini, o tonah železja pa ne moremo govorit. V smer naj se odpravijo tisti, ki uživajo v naravi, hribih, brezpotjih in plezanju. Zahtev strogo plezalskih frikov, ta smer ne bo zadovoljila, saj plezalke in magnezij ostanejo doma.

Ker sva bila še dovolj zgodnja sva skočila še na vrh Triglava, kjer sem si zaslužil krst. Začuda ni bilo nobene gužve in tudi sestop čez Prag je minil bolj ko ne v miru. Tura je bila popolna in verjamem da se bom v Slovensko še vrnil.

 

PS: Jirži, nikoli nisi sam!:)

 

Včeraj, 25. 9. sva z Boštjanom (AO Radovljica) plezala v Steni. Stari frend Boštjan me je prosil, da bi rad kaj zlezel tudi naprej, ker se je celo sezono "šlepal", pa sva šla v smer zmerne težavnosti, kjer ni šodra, z logično linijo, dobro skalo in opremljenostjo (mal PRja ), torej Bavarsko (IV+, 500m) z Cimer Janovim izstopom. Boštjan si je vzel cajt, zato sva lezla kar dolgo, a sva bila še vedno z mrakom v dolini. Kar pa je presenetljivo, je dejstvo, da sva bila v Steni sama (!!). Prav zares, nikjer ni bilo slišati kakih povelj ali petja klinov. Res je po koledarju malo pozno za velike severne stene, a so bile temperature čisto znosne, zeblo v prste ni, stena je bila suha, dan pa čudovit za plezanje. Ker se vreme, kot kaže, še nekaj časa ne bo spremenilo, še ni prepozno za take hece. Slikc pa tokrat žal ni.

Priporočam!

Zadnji dan poletja (četrtek) sva z Vilijem porabila za obisk Velikega Oltarja. Dopoldan so bile temperature že precej jesenske:) Pristopila sva skozi Veliko Dnino in res kakor koli se obrne je do stene 4 ure (po alpinističnih, ne planinskih časovnicah). Strmo melišče na koncu Dnine ti kar požene kri po žilah (verjetno bolje ko je zasnežena).

Mihelič je opisu poteka smeri namenil slabe štiri vrstice, tako da pusti kanček negotovosti. Iz zatrepa je potrebno izbrati najširši žleb, ki pelje proti škrbini. Ko pridemo do prvega plezalnega dela (ki je tehnično najtežavnejši, ampak nudi odlično skalo) hitro opazimo nekaj klinov. Naprej do grebena in še nekaj metrov po njemu so oprijemi bolj nesigurni, potem pa se res začne uživancija na grebenu, ki pa se hitro konča na vrhu. Kjer je težje se najdejo klini, ampak najin štik je ostal v rucaku do vrha. Na celem grebenu težave ne presegajo II stopnje.

Na vrhu sva uživala v samoti in malo skrajšanih razgledih, ker so se že začele zbirati meglice. Za navzdol sva naredila tri kratke abzajle, ki so že delno pripravljeni (en klin). Malo nama je bilo žal, da sva "branala" tolko opreme gor - dovolj bi bila vodniška vrv (30m),...

Edinega drugega obiskovalca sva po celem dnevu videla šele 5 m pred avtom. Na ta konec se bom nedvomno še vrnil!

Tokrat sva se Primožem podala v Jalovec in sicer Severovzhodni raz. V spodnjem delu  do kegljišča nisva dostopila po Hornovi oz. običajno, ampak sva izbrala bolj direktno varianto, kjer se leze en IV in en V+ cug. V cug V+ direktno vstopas pri manjsi lopi in po 15 metrih prečiš v 10 metrsko precnico in potem  se 10 metrov gor po kaminu in potem se kar na enkrat znajdes na ogromnem kegljišču. Vmes je pa se en stant narejen iz enega frenda, ki  je isti kot frend v zadnjem cugu raza pa se neke rumene gurtne visijo dol. Raz je lep, skala je kar kompaktna vendar, ko ga plezas, ni tako izrazit kot ce ga gledas iz doline. Ves cas se potikas malo po severni oz. zahodni strani razu. Comicijeva precnica je lepa in ne prevec tezka.  No pa smo pri zadnjem cugu  V A1. Ta zadnji cug je meni osebno bil kar tezak za to oceno. Jaz bi ga ocenil tam VI+ sem pogledal malo naokoli tudi o VII je govora. Za Odlom ne vem ce igra kaksno vlogo, ker sem plezal direktno gor mimo njega, razen ce se je dalo prej na tistem odlomu kaj počivati? No v bistvu sta tezka zadnja 2 metra  400 metrske smeri.  Potem sva rabila do vrha se ene 40 minut. Plezala sva 5 ur za vse skupaj od bajte do bajte pa ene 9 ur. Na vrhu sva bila ze v krepki megli in vetru. Potem cez Kotovo sedlo v Tamar do bajte na Cokto.