Ker se jesen še kar noče posloviti, smo to dejstvo v soboto, 19.11.2011, Nika, Bošte, Domen in jaz prav lepo izkoristili. Šli smo pogledat južno steno Novega vrha, neizrazite vzpetine v grebenu med Črno prstjo in Rodico. In celo soboto uživali v topli skali, lepem razgledu in odlični plezariji. Ker vodnička nismo imeli, smo uporabili kar Miheličeve Slovenske stene. Nika in Bošte sta najprej zlezla Čufer-Fon(VI+/IV+), 120m), midva z Domnom pa izredno lepo zajedo z imenom Smer pojoče travice(VI-/V, 120m), nato pa smo smeri še zamenjali. Skala je dobra, smeri pa opremljene. Prav pride kak metulj (frend).

Vsekakor bomo sem še prišli.

Prejšnjo soboto, 15.10., se je sicer obetalo mrzlo, a lepo vreme, zato sva z Boštejem hotela še malo poplezati v hribih. Predlagal sem Korošico in kakšno izmed množice smeri tam okoli. Na dostopu mimo planine Podvežak sva se malo zagledala v JV steno Velikega vrha na Dleskovški planoti. Bila je namreč lepo obsijana s soncem in ko je Bošte omenil, da je na plezanje.net videl opise smeri, sva jo za začetek mahnila v to steno. Ker opisov nisva imela, sva šla kar tam, kjer je bilo videti najlepše. Skala je bila  pakleniško fenomenalna in prijetno topla. Doma, po ogledu slike in smeri na plezanje.net sva ugotovila, da bi lahko šlo za prvenstveno, nastala je Sončna smer (IV+/IV-, 100m), žal brez slik .

Nadaljevala sva do Korošice, kjer so bile še vse stene v senci. Za balvani pod Dedcem, skrita pred mrzlim severnikom, sva se malo martinčkala na soncu in čakala, da sonce oblizne steno. Ob 14h se sonce še kar ni hotelo prijeti stene, zato sva se odločila in odpravila v Centralni steber (VI+, A0/V-VI, 140m), legendarno smer Cica Debeljaka in Rada Kočevarja iz leta 1949 in menda prvo VI+ v slovenskih hribih.

Glede na temperature sva bila nekako odločena, da vsaj vstopiva, če sva že tu, z namenom da abzajlava s prvega štanta, če bi bilo premraz za minimalce v stebru. Ravno ko začnem plezati prvi cug, pa me in seveda tudi steber, obliznejo topli sončni žarki in tura je bila rešena.  Gre pa za kratko in zelo jedrnato smer, štirje bolj kratki raztežaji šestice ali več. Skala je odlična, smer pa dobro opremljena. Sonce se je ravno skrilo za Zeleniške špice, ko sva dosegla vrh.

Lep dan in primeren zaključek sezone.

V četrtek sva z Boštom zavila v Planjo. Za cilj sva si izbrala smer v njenem skrajnem desnem delu, Centralni kamini imenovano. Dostopila sva po rdeči grapi, kjer poteka Trentarska (II) in v dobrih 2 urah stala pod izbrano smerjo. Ker se nama je zdel vstopni kamin pretežak, sva vstopila v steno levo od kamina in nato nadaljevala po zajedah in ploščah (vedno levo od kaminov) do roba stene. Smer ni napačna, če je prvenstvena bo nosila ime Meglena. Ocena smeri je III/IV, višina pa 200 m. Med plezanjem se je poznalo, da je že oktober, saj naju je malo treslo in zeblo v prste na rokah .

Zasledil sem, da sta zakonca Relja 24.9. splezala in opremila novo smer v JV steni Planjave. Tri križci za dobro opremljenost in tri plusi za odlično skalo so naju s Klemnom v nedeljo prisilila, da sva jo šla od blizu pogledat. Smer teče po gladkih in položnih platah desno nad veliko votlino, ki se jo vidi s poti na Srebrno sedlo. Takoj ko sva prišla do votline, so svetleči svedri in prah od vrtanja pod njimi izdali novo smer.

Prvih 10 m smeri je ključnih, saj se je potrebno povzpeti preko krušljivega previsa. Ta del je zelo na gosto navrtan, zato je predvidena možnost tudi za A0. Preostanek raztežaja in še dva naslednja potekajo po gladkih plateh – čista uživancija. Zadnji raztežaj pa se zopet postavi pokonci in je nekoliko težji, meni je bil zelo všeč. Razen prvih 10 m je skala odlična, svedri pa si sledijo nekoliko redkeje, tako da kakšen metulj ni odveč, klini pa ne pridejo v poštev, saj jih ni kam zabiti;). Avtorja sta o njej napisala: »Med oblaki 6(A0)/5, 200 m«, midva pa predlagava bolj V+/IV+, metri pa so dolžinski. Verjetno sva naredila prvo ponovitev.

Sestop je precej prepuščen iznajdljivosti. Čeprav na isti vršiček (cca 2000 m) pripelje še nekaj smeri, sledi sestopanja nisva našla. Midva sva abzajlala z rušja levo dol, za tem pa občasno poplezavala I-II preko grabna in grebenčka v levo do slabo vidne poti, ki pripelje nazaj pred votlino.

Ker je bilo še dovolj časa, sva višek opreme pustila ob poti in šla na Staničev vrh, z njega pa naprej prečila Zeleniške špice. Do avta sva se vrnila z mrakom in tako odlično izkoristila dan.