Vikendi so zadnje čase bolj deževni zato smo včeraj po službi izkoristili lepo popoldne in se odpravili na Vršič. Jani je s Primožem splezal Steber ob kamenkovem kaminu, jaz pa sem peljal Simono in Tadeja čez Kamenkov kamin.

Pa smo preživeli še ene morske počitnice z nekaj skale, tokrat na Hvaru. Vreme je bilo za konec maja prav pretirano vroče in, če ne drugega, je segrelo morje, da smo lahko tudi plavali in čofotali. Dopoldan smo še nekaj brcali s kolesi, ture po Hvaru so res božanske, klancev kolikor hočete, pa tudi glavnim cestam se da dobro pobegniti. No, Hvar pa je pomemben še zaradi dejstva, da je otok, ki ima največ plezališč (dobro, Brač ima največ sektorjev) in smeri v Dalmaciji. Smeri pa skupaj preko 100. Že pred leti sem raziskoval del plezališč, tokrat pa so padla tri, Šuplja stina (Slovak's rezidence), Milna in Stiniva. Stiniva ima sektor tik ob cesti (yeah), ki je dobra uvertura za zaobljeno šupljansko plezališče. Smeri so sicer kratke, vendar za prvi dan več kot dovolj. Potem je prišla na vrsto Šuplja stina, ki jo vodniček omenja kot 'tajland u dalmaciji' ali nekaj takega. Res je, nad turkiznim morjem raste več kot 80 smeri, od lahkih do nepreplezljivih. Senco nudi (en) borovec, ki ima lepo klopco iz katere se da (zlahka) varovati. Problem je le v tem, da ima plezališče v posesti (po moje sicer nezakonito (obalni pas pa te fore), ali šta je tu je) Slovak Miro, ki zaračuna za upad 4 eure. Pa to je še ok, ko pa smo prišli z malim in simonino mamo in je še tem dvema hotel zaračunati vstopnino, to pa me je pogrelo. Da si 'tok požrtn ljega' si težko predstavlja poprečna oseba zasebnega prava. Dodatno začini plezališče navrtanost, malo je bilo treba očitno šparati, saj v tridesetmetrski smeri včasih najdete le šest ali sedem lepljencev. No, pa sva kljub temu še prišla, naslednjič raje kar sama. Tretje plezališče, ki sva ga poskusila, je manjše plezališče nad Milno, ki pa nudi zanimive smeri, žal tudi nekaj zelenja. Malo smo še potenisarli (ipak je rolant garo na tv) in v 10 dneh obiskali še kako zanimivo konobo (prazna vreča itd). Vrnemo se.

Tako, Dirka okoli Slovenije (DOS) je za nami in naš član Aleksej jo je uspešno prevozil z zavidanja vrednim časom - 2 dni, 7 ur in 25 minut. Tako je postal prva in edina "mona", ki je prevozila DOS na ležečem kolesu . Več od dirki bo Aleksej povedal sam, jaz lahko le rečem, da je bila to super izkušnja in nepozabno doživetje. Vreme nam je bilo letos, za razliko od lani, zelo naklonjeno, kar je najbrž tudi botrovalo dejstvu, da smo relativno brez težav obvozili tole našo malo deželico. Hvala vsem navijačem, ki ste Aleksiča bodrili ob cesti ali spremljali preko spletne kamere, ki je v živo predvajala potek njegovega dirkanja. Ne bom vas našteval, itak veste kateri ste bili toliko "upaljeni", da ste cele noči viseli pred ekrani in komentirali. Zdaj je čas, da se lopnete po rami in si rečete "Mater, brez mene pa ziher ne bi zvozil DOS-a". In verjetno bi imeli prav.

Tako, Dirka okoli Slovenije (DOS) je za nami in naš član Aleksej jo je uspešno prevozil z zavidanja vrednim časom - 2 dni, 7 ur in 25 minut . Tako je postal prva in edina "mona", ki je prevozila DOS na ležečem kolesu. Več od dirki bo Aleksej povedal sam, jaz lahko le rečem, da je bila to super izkušnja in nepozabno doživetje. Vreme nam je bilo letos, za razliko od lani, zelo naklonjeno, kar je najbrž tudi botrovalo dejstvu, da smo relativno brez težav obvozili tole našo malo deželico. Hvala vsem navijačem, ki ste Aleksiča bodrili ob cesti ali spremljali preko spletne kamere, ki je v živo predvajala potek njegovega dirkanja. Ne bom vas našteval, itak veste kateri ste bili toliko "upaljeni", da ste cele noči viseli pred ekrani in komentirali. Zdaj je čas, da se lopnete po rami in si rečete "Mater, brez mene pa ziher ne bi zvozil DOS-a". In verjetno bi imeli prav.