Včeraj sva omenjeni smeri plezala z alpinističnim inštruktorjem Slavkom. Smeri nista neki lepotici, sta pa v zgodovino slovenskega alpinizma zapisani z velikimi črkami.
Plezala sva izmenično v vodstvu, varovala pa sva se po občutku. Na Gorenjskem turncu je tako kazalo, da bova doma še pred kosilom, pa sva si v Čopu zato vzela nekaj več časa. Čopov steber je precej naložen, tako da projektili neprestano letijo, tudi če si pazljiv vrv kaj sproži. Najlepši del smeri mi je bil izhod iz Čopove prečnice, smer pa se potem nadaljuje nekaj metrov po polički v levo in ulovi strmo poč v kompaktni skali, kjer bi človek kar vriskal. Ko sem ves navdušen prisopihal na vrh omenjega raztežaja pa šok, plezanja je konec.Pa ravno ko je skala najbolj kompaktna. Do vrha pa še 100m sprehoda po travcah.
Ker je bila zgodnja ura, dovolj volje in moči ko sva izstopila na vrhu, sva jo mahnila kar po Kugyjevih policah in si na Kredarici z rogatim sokom osvežila suha grla.
Tominškovo pot sva dol grede skoraj pretekla in žur se je lahko začel.