V soboto sva se z Mojco odpravila v malo plezano Spominsko smer Janeza Robiča, za katero sva domnevala, da bo samevala. In nisva se motila. Smer je lepa in nudi lepe prehode čez S steno Male Mojstrovke in prav gotovo si zasluži kak obisk več. Skala je večinoma zelo dobra in z dobrim nosom za orientacijo se lahko kaj hitro znajdeš na vrhu smeri. Žal skica ne obstaja, jo pa nadomešča dober opis. Ocena je dobra stara klasična štirica. Uživancija, vam rečem. Vmes nama jo je sicer zagodla ploha, ampak sva našla prijetno vedrišče pod streho in ko so se vremena razjasnila, sva potegnila še zadnji raztežaj do vrha. Fajn je blo spet plezat po čepenju v bazi .

Včeraj sva omenjeni smeri plezala z alpinističnim inštruktorjem Slavkom. Smeri nista neki lepotici, sta pa v zgodovino slovenskega alpinizma zapisani z velikimi črkami.

   Plezala sva izmenično v vodstvu, varovala pa sva se po občutku. Na Gorenjskem turncu je tako kazalo, da bova doma še pred kosilom, pa sva si v Čopu zato vzela nekaj več časa. Čopov steber je precej naložen, tako da projektili neprestano letijo, tudi če si pazljiv vrv kaj sproži. Najlepši del smeri mi je bil izhod iz Čopove prečnice, smer pa se potem nadaljuje nekaj metrov po polički v levo in ulovi strmo poč v kompaktni skali, kjer bi človek kar vriskal. Ko sem ves navdušen prisopihal na vrh omenjega raztežaja pa šok, plezanja je konec.Pa ravno ko je skala najbolj kompaktna. Do vrha pa še 100m sprehoda po travcah.

   Ker je bila zgodnja ura, dovolj volje in moči ko sva izstopila na vrhu, sva jo mahnila kar po Kugyjevih policah in si na Kredarici z rogatim sokom osvežila suha grla.

   Tominškovo pot sva dol grede skoraj pretekla in žur se je lahko začel.

Ker je letos lepo vreme skopo odmerjeno, je treba izkoristiti vsako izboljšanje, zato sva še z Boštejem v četrtek, 11.8. podala v Travnik in splezala Debeljakovo varianto znanega Peharja oz. Aschenbrennerja VI+/V-VI, 800m). Pehar je bil ob nastanku l. 1934 daleč najtežja smer v naših stenah in ena najtežjih v Evropi. Žal je smer precej izsiljena in prvopristopnika, sicer člana takratne evropske plezalne špice, sta kar pogosto segla po tehniki. Slovensko čast je po vojni rešil legendarni Cic Debeljak (sicer avtor prve VI+ v naših stenah). Z logočnim dojemanjme naravnih prehodov je našel odličen "obvoz" po prvovrstni skali in čeprav je plezalsko malo težja, je hkrati tudi bistveno lepša.

Smer je zgodovinsko sicer pomembna, vendar je na splošno precej grda (edini lep del je Debelakova varianta). K temu je malo pripomogla tudi precejšnja mokrota, ki naju je spremljala v večini cugov originala. Da prideš do pravega začetka smeri, navpičnega kamina (V), je treba narediti dolg ovinek desno po mokri in zelo drobljivi skali. Da torej prideš do začetka plezarije, prej narediš kar 7 čudnih raztežajev. Tudi prehod v Bunker in izhod iz njega potekata po skali, kjer se samo čudiš, kako vse skupaj sploh stoji skupaj. K sreči je vsaj ta zadnji del vsaj dobro nabit. Debelakova varianta pa je čista uživancija v res dobri skali in v neverjetni izpostavljenosti.

Opremljenost je nad kaminom dobra, do tja pa je dobro imeti nekaj klinov in metulje (frende). Slednji pridejo prav tudi v Varianti. Varovališča so večinoma narejena. Opis v Miheliču je v redu.

Zaradi že nekoliko pozne ure sva izstopila po (običajni) prečnici levo in nadaljevala po grebenu do vrha.

Za sestop svetujem prečenje po grebenu do Velike in Male Mojstrovke in sestop po Hanzovi poti. Jalovška škrbina je sicer bližje, a je sestop iz Travnika precej komplicirana zadeva, sploh če se približuje noč.

Najprej je bil cilj v Srebrnjaku a se je zaradi slabe vremenska napovedi v Julijcih prestavil v Skuto, na poti proti Kamniški Bistrici pa v Ojstrico in sicer smer Ogrin-Omersa, V-, 450m. Še dobro, da je imel Anže v avtu knjigo Slovenske stene. Na parkirišču sva prerisala in poslikala ključne strani iz knjige in sva šla. Na vstopu je bila že ena naveza namenjena v Herletovo. Začetek je bil obetaven. Navezo sva hitro dohitela višje pa sva se malo zgubljala. Tako je to, če dobro ne prebereš opisa. Smer poteka v cik caku po steni tako, da se nabere kar nekaj dolžine. Prehodi so zanimivi, skala pa vedno ni ravno najboljša. Včasih je videti prav sumljiva a vseeno gre. Glede na to, da je smer precej stara klasika je relativno slabo opremljena. Tudi klini so po večini zelooo stari.

Zanimiva smer, ki pa je nebi dal v izbor najlepših.