Malo z zamudo, pa vendar.

Drugi teden julija je že skoraj tradicionalno rezerviran za tabor v Dolomitih. Letos smo se spet nastanili v kampu Rochetta v Cortini. Najbolj zagreti so bili tam že v petek, glavnina pa nas je prišla v soboto in ostala teden dni do nedelje. V času tabora se nas je zavrtelo približno 30 Železničarjev.

 

Prvi vikend smo si nekateri vzeli za ogrevanje v krajših in lažjih smereh, drugi pa so izkoristili nedeljsko vreme za osvajanje dolgih smeri v Punti Fiames. Tako sta Tinetova in Boštijeva naveza splezali Spigolo Jori (V, 550m), Lukova naveza pa Dimai (IV, 500m). Pet pa nas je bilo težke boje ob spremljavi Golice s celo vojsko Italijanov v 180m smeri v Sas de Stria. Kolesarska dirka je na prelaz Falzarego pripeljala slovenske navijače, ki so neumorno 6 ur nažigali Golico (izključno samo Na Golici). Prav tako pa je usoda hotela, da smo bili mi tam na hribu teh 6 ur in nam dodelila še 13 navez iz Benetk, ki so praznovali obletnico društva in mnogi od njih so se v steni prvič poizkusili, zato je procesija napredovala po polžje.

Med tednom smo imeli večinoma le do kosila čas pretegovati ude v stenah, saj so vremenarji grozili s popoldanskimi nevihtami. Nekaj popoldnevov je res deževalo, na koži pa smo jih nekateri izkusili le v Petih Stolpih v petek. Tisti dan sta vladali smeri Miriam (V) in Fessura Dimai. Slednjo je Poskušal Bošti z Matejem, vendar se jima ni posrečil prosti poizkus, zato »samo« VI-, A0.

Skoraj vsak dan se je lezlo v Malem Lagazuoiju, kjer smo prečesali vse smeri iz vodnička po dolgem in počez. Lagazuoi je bil pogosta izbira, saj 200-metrske smeri nudijo večinoma odlično skalo, dober vadbeni prostor za nameščanje varovanja in raznoliko plezarijo s kratkim dostopom. Podobno je veljalo tudi za stolpa Falzarega. V stolpih je bila najbolj plezana, kot se po imenu spodobi Via delle guide, zanimivejši izbiri pa sta bili Papijeva kombinacija te smeri s smerjo Brandolin (V/IV+) in Via Comici (V-).

Posamezni vzponi pa so bili opravljeni tudi v Lastonih in Casonu di Formin, Crodi Negri, Torrione Marella, v Castelettu pa sta Tine in Tadej Kodrič (AO Črnuče) splezala Pachio (7a+, pravita, da bol diši po 6c+) in La grande Guerra (7a, naj bi pa bila primernejša 6b+). Bošti nas je z Matejem presenetil v Constantini - Ghedina (VI-) v Tofani ter smerjo Zeper (Pilastro sinistro, VI) v Gran Diedru.

V četrtek nas je zaradi vremenske napovedi večina odšla v plezališče, kjer bi lahko bili hitro na suhem, le peterica je pod taktirko Robija lezla v Falzaregovih stolpih, kjer jim je pred poslabšanjem uspelo zlesti kar dve smeri.

V nedeljo smo večinoma le pospravljali šotore in se odpravili poti domu. Tabor je ponovno uspel, tečajniki so zlezli nekaj lepih smeri in pridobili dragocene izkušnje, marsikdo se je tudi že poizkusil v vodstvu kakšnega raztežaja. Sedaj ko smo vplezani je pa potrebno čim več teh izkušenj prenesti tudi v naše gore.

Včeraj, 3.8. sva z Boštejem izkoristila dan pred (ponovnim) poslabšanjem in zlezla Helbo (VII+(VI, A1), V-VI, 350m) v Triglavu. Smer je delo tržiške naveze Anderle, Rožič, Srečnik iz leta 1971 in je verjetno kar prva smer, ki se spopade z osrednjim delom stebra med Črnim grabnom na levi in Skalaško na desni. Ker gre za klasiko, zvito zmota med strehami in previsi, na enem mestu pa zvitosti vseeno zmanjka in uporabi svedrovce čez gladko ploščo. Ko je bila smer prvič prosto ponovljena, je imela kar hudo oceno VIII, sedaj pa se je ustalila nekako pri VII+. A to vseeno ne pomeni, da gre za 6b+ iz Črnega kala. Detajl je precej zabeljen in zahteva tako moč kot gibanje. Je pa varovanje dobro (čeprav težko kdorkoli pove, kako zanesljivi so še svedri iz leta 1971 pri prestrezanju padcev), skala pa odlična. Tudi ostale šestice in petice so konkretne, tako da dolgčas vsekakor ni.

No, smer je lepa in logična, skala je (za Triglav) kar dobra, čeprav se vseeno ne kaže obesit ravno na vsak grif, štanti so udobni in zanesljivi (vsaj dva klina, ponekod več), vmesnega varovanja ni ravno na pretek, razen v najtežjem raztežaju, tako da so metulji (prijatelji) nujni. Zabila pa nisva nobenega klina, vse vmesno varovanje je bilo pomično. Lezla sva dobrih pet ur.

Skica iz Miheliča je kar v redu, manjka sicer en raztežaj pred prečko, kjer je po petici najprej ena kratka zajeda, nato šele prideta dve, od katerih izbereš desno (prečenje par metrov desno do nje), ki te pripelje do luske, kjer se začne polička levo. Spodaj med obema zajedama je levo tudi nekaj, kar spominja na prečko, v njen je videti tudi kline. Ta je napačna, prava prečka gre po kar široki (30cm) polički.

Nadaljevala sva po Skalaški in naprej po Gorenjski čez Ladjo. Razen Ladje je precej šodra in se do roba stene precej vleče, tako da je dobra varianta tudi takojšen sestop po Skalaški.

Vsekakor dobro izkoriščen dan!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ker zadnje čase vikendi ne postrežejo s stabilno dobrim vremenom in tudi ta ni izjema smo včeraj odrinili iz Ljubljane že ob 5h. Prevoz smo popolnoma optimirali in v avto smo se posedli Luka, Jaša, ki sta bila namenjena v Zajedo skute ter Šela, Tomaž in jaz za Južni raz. Dostop ni primerljiv s tistimi, ki smo jih okusili v Dolomitih saj se je vlekel skoraj 3h. Pod steno je vsaka naveza odšla v svojo smer. Po Miheliču smo za vstop v raz izbrali prvo gredino. Pod prvo štirico smo se navezali in sledila je lepa, uživaška in razgledna plezarija. Nismo hiteli zato smo predviden čas plezanja kar dobro prekoračili. Smer ves čas sledi razu ali pa vsake toliko po njegovi vzhodni strani. Skala je res odlična, smer pa zelo dobro opremljena tako, da sem moral kar paziti, da sem 5 komletov, ki sem jih imel za pasom primerno razporedil po zabitih klinih. Vreme je zdržalo ves čas, pri bivaku pod Grintavcem pa nas je presenetil prvi grom, ki nas je izstrelil proti Cojzovi koči v varno zavetje pred ploho. Kar dolgo je trajalo, da je dež ponehal  in nam omogočil še zadnji del sestopa.

Dolg dan je bil in z netipičnimi temperaturami za julij.

Včeraj sva z Domnom izkoristila nedeževno napoved in odšla v Triglav. Domen si je zaželel eno daljšo plezarijo in izbrala sva Smer Sandija Wisiaka (V, 600m) v zahodnem delu Triglavske stene. Smer je delo dveh legend, Uroša Župančiča in Franceta Ogrina, ki sta smer zlezla l. 1933. Velik del smeri poteka čez kompaktne plošče z majhnimi oprimki in stopi, kjer lezeš večinoma na trenje. Ob misli, da sta vse te musave detajle stara mojstra zlezla z takratno opremo, predvsem plezalniki, lahko rečem samo Ala jim vera .

Skala je večinoma zelo kompaktna (razen rdečega kamina nad stikom s Tržaško zajedo) in solidno opremljena, vendar je tip skale tak, da se marsikje ne da zabiti, zato klini niso ravno na gosto posejani. Štanti so večinoma narejeni, vendar jih je treba najti. No, v smer in steno takega formata se itak ne vstopa brez zaloge pomičnih in fiksnih varoval, torej metuljev in klinov.

V duhu prvopristopnikov na koncu rdečega kamina nisva pobegnila po prečkah v desno, kar je zadnje čase trend, ampak nadaljevala levo navzgor po originalni smeri. Skala sicer ni na nivoju spodnjega dela, a sile ni. Na koncu rdečega kamina narediš raztežaj prečke v levo in nadaljuješ naravnost po strmi zajedi (IV, klin). Tu je razpoloženje malo popestrila manjša plohica, a sile ni bilo. 13 raztežaj te pripelje ven iz strmega dela in do roba stene je še 150m iskanja prehodov (do II). Skico smeri priporočam tisto iz plezanje.net in ne tisto iz Miheliča.

Na koncu še pohvala Domnu za suvereno plezanje v njegovi prvi veliki smeri (in tretji vse skupaj).