Ker je letos lepo vreme skopo odmerjeno, je treba izkoristiti vsako izboljšanje, zato sva še z Boštejem v četrtek, 11.8. podala v Travnik in splezala Debeljakovo varianto znanega Peharja oz. Aschenbrennerja VI+/V-VI, 800m). Pehar je bil ob nastanku l. 1934 daleč najtežja smer v naših stenah in ena najtežjih v Evropi. Žal je smer precej izsiljena in prvopristopnika, sicer člana takratne evropske plezalne špice, sta kar pogosto segla po tehniki. Slovensko čast je po vojni rešil legendarni Cic Debeljak (sicer avtor prve VI+ v naših stenah). Z logočnim dojemanjme naravnih prehodov je našel odličen "obvoz" po prvovrstni skali in čeprav je plezalsko malo težja, je hkrati tudi bistveno lepša.
Smer je zgodovinsko sicer pomembna, vendar je na splošno precej grda (edini lep del je Debelakova varianta). K temu je malo pripomogla tudi precejšnja mokrota, ki naju je spremljala v večini cugov originala. Da prideš do pravega začetka smeri, navpičnega kamina (V), je treba narediti dolg ovinek desno po mokri in zelo drobljivi skali. Da torej prideš do začetka plezarije, prej narediš kar 7 čudnih raztežajev. Tudi prehod v Bunker in izhod iz njega potekata po skali, kjer se samo čudiš, kako vse skupaj sploh stoji skupaj. K sreči je vsaj ta zadnji del vsaj dobro nabit. Debelakova varianta pa je čista uživancija v res dobri skali in v neverjetni izpostavljenosti.
Opremljenost je nad kaminom dobra, do tja pa je dobro imeti nekaj klinov in metulje (frende). Slednji pridejo prav tudi v Varianti. Varovališča so večinoma narejena. Opis v Miheliču je v redu.
Zaradi že nekoliko pozne ure sva izstopila po (običajni) prečnici levo in nadaljevala po grebenu do vrha.
Za sestop svetujem prečenje po grebenu do Velike in Male Mojstrovke in sestop po Hanzovi poti. Jalovška škrbina je sicer bližje, a je sestop iz Travnika precej komplicirana zadeva, sploh če se približuje noč.
