V petek pozno popoldan sva se z Močnikom odpravila do bivaka pod Luknjo, kar je bila super ideja, saj sva si prišparala slabe 3h vožnje in hoje in se temu primerno dobro odpočila ... Kljub lačnim bolham v bivaku in živahnim polhom nad glavo :)

Pred vstopom v smer sva si še ogledala potek smeri, ki je z bivaka zelo dobro viden. V smer sva vstopila dovolj zgodaj, da sva bila vodilna naveza od dveh navez. Prvi raztežaj smeri sva posolirala, z jahanjem snega – dobesedno :). Snega je na vstopu smeri še veliko, med skalo in snegom pa je tudi globoka zev.

Smer v celoti je zelo lepa, orientacijsko nezahtevna, skala je po večini smeri dobra. V četrtem cugu (po skici) celo odlična in toliko kompaktna, da nimaš nikamor vstaviti frenda ali zabiti klina in se tako spoprijeti plezanja na trenje. Plezarija je tekoča in bolj kot ne lahkotna, predvsem pa je sama uživancija. Na mestu, kjer se Wisiakova smer sreča s Tržaško, sva zavila naprej proti levi in potegnila še 2 cuga, po delno krušljivem svetu in jo nato mahnila do vrha stene, od daleč pozdravit Sfingo.

Smer je res lepa, jo priporočava!

V Staničevem vrhu smo preplezali smeri Mrzlo postaja (V/IV, 150 m) in Šepetanje (VI-, 160 m). Smeri sta navrtani, a meni je prav prišel tudi metulj. Zgodba gre pa tako…
Južna stena v Staničevem vrhu nas je že dalj časa mamila in vabila v svoj objem: mene, ker je tam zelo lepo; Žiga, ker to bi pa šlo in Špelo, ki itak praktično živi v Kamniških Alpah, samo 2 koraka pa je. Zraven smo zvabili še Cvetka, ki ga 2 urni dostop za 150 metrsko smer pač ni navduševal, ampak ok, bomo pa splezali več smeri.
Ob 6 h pri meni, malo kasneje pri Calcitu, kjer so bili Špela in jabka, potem pa na Jermanco in v napad. Naveza Špela-Cvetko je med dostopom prehitela navezo Resni Kos in zato prva napadla Mrzlo postaja. Ker mrzlo pač ni bilo, smo pred začetkom plezanja čepeli v pripravljalni luknji. Z Žigom sva imela tudi priložnost spremljati Špelino veveričjo rešitev vstopa v smer s haklanjem pete. Ne ne bova midva to bolj lagano (ker midva sva lagana naveza) z iztegovanjem dokler ne dosežeš šalce.
Naveza Špela-Cvetko je v gornjem delu prešla v varianto smeri, naveza Resni Kos pa po predpisih po smeri Mrzlo postaja z uničujočo hitrostjo. Vreme se je iz »zacvrlo nas bo ko martinčke« spremenilo v »kopam se v megli« in »mrzlo postaja« do »je kar prijetno«.
Naveza Špela-Cvetko je po prvi smeri krenila še v Šepetanje, naveza Resni Kos pa zelo zadovoljna z doseženim, ta čas porabila za proučevanje zemljevida, ogledovanje okolice in namakanje nog v tolmunu.
Na sestopu še mreženje s Šaleškim ao potem pa pivo in vroča brezkofeinska kava v KB. Po-plezalne dejavnosti so vključevale še: obisk Kamfesta in Katzenberga (nujno), napadanje stence/prečke na Perovem, kjer je Žiga-platar prispeval del v sestavljanko povezovanja cele prečke, in dolgo napovedovan obračun na slacku, kjer je Cvetko s svojo bočno tehniko nadvladal teorijo koncentriranja na točko in osvojil prvenstvo. Tako.

V soboto, 9.10., sva se z Edvinom odpravila v Ojstrico. Prve ideje so bile sicer (pre)visokoleteče in sva jih na srečo prizemljila. Plezala sva Smer Iva Reye oz. kot je bolj znana, Zmaja, VI+/V, 450m. Kot je letos v navadi, je vstop v steno otežen zaradi snega, zato sva na prvi štant prišla po polici, ki se začne na desni strani ob snegu. Enako so naredile tudi druge naveze, ki so se začele množiti pod steno. Večina je šla Ogrina, dva Kranjčana pa sta zavila v najino. Ko Zmaj spet pride do skupnih cugov z Ogrinovo, je bilo nekaj gneče, a se je kmalu razredčila. Zmaj namreč kmalu zavije po svoje v strmo vršno steno. Tu velja navesti nekaj informacij, ki pomagajo najti odcep, ki ga ni ravno najlažje najti, pa še skica v Miheliču je precej zgrešena. 
Ko se Zmaj znova pridruži Ogrinovi, greš po polici levo do kota. Tam zaviješ desno navzgor po strmi rampi. Po njej narediš dva krajša raztežaja. Drugega končaš pri štantu na dveh klinih pod manjšo streho. Na tej točki se tudi pokaže nadaljevanje rampe, po kateri gre Ogrinova. Tu greš naravnost navzgor v strmo ploščato steno. Po nekaj metrih naravnost greš rahlo proti levi (skica gre močno proti levi, kar je napačno), kjer je šele prvi klin (5-6m nad varovališčem). Nato zaviješ proti desni v nekakšen kamin, skozenj in nad njim takoj levo na polico, kjer je štant. Tu je bolje nadaljevati po polici desno še kakih 7 metrov za rob stebrička, kjer je spet štant. Tu je pravo izhodišče za najtežji raztežaj.
Le-ta je v Miheliču ocenjen z VI+, a gre po splošnem mnenju za težko VII-. Tip plezarije je vzdržljivostni na majhne stope in grife, ključni detajl je na strance. Skala je zelo dobra, opremljen pa je toliko, da ni dobro vpenjati vseh klinov zaradi trenja, pa tudi precej klinov je slabih.
Za zaključek te čakata še dva lepa raztežaja petice po dobri skali.
Smer je na splošno opremljena, je pa kar nekaj štantov le na en klin, zato jih je dobro imeti nekaj s seboj, brez metuljev (frendov) pa v stene itak ni za hoditi.

V sredo mi pošlje Bošt sms z idejo da bi sla plezat smer Trikot v Dolgi hrbet. Takoj sm bil za...no dokler nisem pogledal skice in opisa v Mihelicu. Do nedelje zjutraj so se tresle hlače.:)
Ob 5h štartava iz Ljubljane, na dostopu sva bila hitra dokler naju ni pred vstopom zaustavil sneg. Snega je pod steno se veliko. Snežišče sva obšla po policah na levi in se znašla 10m stran od vstopa. Vmes pa snežišče z globoko krajno zevjo na obeh straneh. Nekaj časa je trajalo da sva prišla do ideje da lahko čez zabzajlava. Poplezala sva višje in se spustila do vstopa v smer (če bo letos kdo hodil tam je cca 20m nad višino vstopa klin za spust). Ob 9h se je plezanje končno začelo.
Plezanje je bilo super! Skala odlična lepe bele plošče in kar nekaj previsov, izpostavljenost pa še boljša.
Sledil je še sestop z mehkimi koleni. In pa zaslužen pir na veselici na Jezerskem.:D