Kaj se dogaja

Geyikbayiri Antalya Turčija

edvin Kaj se dogaja 21 Julij 2014

Ker me je že nekaj ljudi spraševalo kakšno je kaj plezanje v Turčiji sem se odločil, da napišem kratko reportažico pač malce z zamikom. S Stanko sva plezala(frikala) v pokrajini Antalya v Geyikbayirju.

http://www.climb-europe.com/RockClimbingTurkey/antalya.htm

V mesecu februarju. Letela sva iz Zagreba do Istanbula in potem na notranji let do dvomiljonske Antalye. Potem pa s taksijem do Geyikbayirya. Treba je paziti. Taksisti na letališču pretiravajo s kilometri in cenami. Lahko pa tudi odštopate, kar v Turčiji ni problem. Ustavijo še predno dvigneš palec. Seveda cisto nasprotje naših domačih cest in rabiš kar nekaj časa da to dojameš. Okolica Geyikbayirija nudi poleg plezanja fenomenalnih športnoplezalnih smeri tudi ogromno pohodniških ciljev na visoke gore za katere rabiš tudi malce kondicije. Poleg tega je pa tudi ogromno zgodovinskih ciljev (ruševin mest) kar v gozdu v okolici kampa, kjer sva prebivala. Kadar počivate je nujen tudi izlet do Antalyske plaže in glavnega mestnega muzeja. Ne bo vam žal. Naj povedo več slike. Po pogovoru s frikotom iz Švice primerja plezarijo z tisto v Finale Ligue, le da je tukaj vse strjeno in vse dostopaš peš v roku nekaj minut. Je pa v času najinega obiska potekal tudi najvecji higline festival. Tej so tudi prav nora sekta :).

http://vimeo.com/87671997

Sva navdušena in se zagotovo vrnema neko zimo;)

Dama iz Pariza

Jirži Kaj se dogaja 20 Julij 2014

Včeraj, 19.7.2014 sva z Edvinom izkoristila lep vikend in odšla v Debelo peč. Stena je severna, tako da ni bilo vročine, hkrati pa dovolj nizko, da ni težav s snegom. Zlezla sva moderno klasiko Parižanko, VI+/IV-VI, 300m (+200m do vrha). Smer sem lezel pred točno dvajsetimi leti, tako da gre za ene vrste obletnico :). Medtem se je malo "poredila", ima nekaj kilc železja več, ki pa pride čisto prav. Štanti so urejeni na dobrih klinih, niso pa vsi ravno najbolj udobni (to najbolje ve Edvin :) ), kar je glede na strmino stene kar razumljivo. V šesticah je klinov kar dosti, v peticah pa niti ne, zato kak komplet metuljev in kak jeseničan pridejo kar prav. Smer ima vse kvalitete lepotice, strmino, dobro skalo in kar lepo težavnost, žal pa se izteče na SV raz, ki mu kvaliteta kamenine ni ravno močnejša točka. Po njem je treba še 200m do vrha, a večjih težav ni, le grife je treba malo bolj selektivno izbirat.
Priporočam.

Something completely different

Jirži Kaj se dogaja 20 Julij 2014

Da ne bodo tukaj samo plezalske novice, še nekaj malo drugačnega.
Verjetno je večina že slišala za naš najbolj znani gorski maraton, Gorski maraton štirih občin, ki je običajno vsako leto junija in poteka po hribih okoli Baške grape . (Slatki) Bošte ga je lani celo odtekel in bil odličen.
Poleg uradnega maratona obstaja tudi neuradni DM4O krog, ki poteka po originalni trasi, cilj pa je, da se krog obhodi (ali preteče) v osmih urah. Vse, kar rabiš na poti, pa moraš nositi s seboj. Če ti uspe, postaneš član Kluba prijateljev GM4O. Obstaja tudi ekstreman sekcija tega kluba, katere člani so prehodili ta krog trikrat v 24 urah oz. ženske dvakrat v 16 urah.
Ker naju z Matejo tekme ne privlačijo najbolj, sva se 6.7.2014 podala na to "penzionersko" varianto, torej obhodit zadevo v osmih urah. Cilj je bil uživanje in ne bezljanje, čeprav sva vseeno hodila kar hitro, da sva zadostila časovni limiti. Pot je zelo lepa in dobro izbrana, zato se je splača prehoditi tudi iz čisto "hribovskega" vidika.
Rezultat je 7ur in 23 min, 33 km in 2600 višinskih metrov gor in dol.
Zelp lepa izkušnja :).

Trmasti kamini

Miha Močnik Kaj se dogaja 13 Julij 2014

V soboto smo se z ekipo, ki potem odšla naprej v Dolomite odpeljali na Vršič izkoristit dopoldansko dobro vreme. Z Boštom sva plezala Trmaste kamine kočevska naveza pa spominsko smer Srečka Rihtarja. Smer je bila lepa, moker je bil samo detajl pa še to res za vzorec. Detajl izvabi na plano razno razne psovke in nič kaj baletno plezanje :D je pa zato smer naprej toliko lepša. Po smeri smo se dobili še z Neli in Željotom ki sta tudi migala pod Malo Mojstrovko. Presedel sem k njima in odšli smo proti Ljubljani, spotoma smo sli pa se na pico v Bovec in v Decathlon :D.

Kako smo šli tja, kamor nismo šli

Poli Kaj se dogaja 11 Julij 2014

Odprava »Denali Cassin 2014« se je rodila nekega decembrskega večera na Vogarju, ko smo mende popili že kako pivo preveč, svet je bil rešen, mi pa ravno prav pogumni. Ideje so letele, tudi visokoleteče, na koncu pa smo pristali pri Cassinovem grebenu in alpskem, »single push« slogu.

20. maja letos smo tako jst, Dalenjc, Kruh in Metek odleteli z Brnika preko Frankfurta v Anchorage. Po ureditvi vseh formalnosti ter nakupu hrane smo iz Talkeetne poleteli na ledenik in začeli dostop do ABC na višini 4.300 m. Tja smo prispeli 28. maja. V bazi smo preživeli dobra dva tedna, večino časa nas je spremljalo slabo vreme, ki je onemogočalo resnejše poskuse plezanja smeri. Zaradi slabih vremenskih in snežnih razmer smo se v civilizacijo vrnili predčasno, 24. junija odleteli iz Anchoragea in naslednji dan pristali na Brniku.

V nadaljevanju sledi neke vrste dnevniški zapis dogajanja, kjer je našo usodo popolnoma krojilo vreme in nam z velikimi količinami snega, vetra ter občasnimi plazovi preprečilo vzpon v smeri.

1.Časovni potek odprave

20.5.	Ob 7.00 na Brniku s solznimi očmi in cmoki v grlih mahamo Rambotu in mičnim mladenkam na šalterjih v pozdrav in poletimo preko Frankfurta v Anchorage, kjer pristanemo ob 13.30 po lokalnem času (so 10 ur za nami). Polet je sicer trajal več časa, kakor ste ga potrebovali za prebiranje prvega stavka. Še isti dan nakupimo večino hrane za mesec dni bivanja na hribu in ob tem zapravimo dobrih 1000 dolarsu ter prevzamemo smuči in satelitski telefon. Vreme lepo.
21.5.	Zjutraj nakupimo še preostanek hrane ter se ob 11.00 odpeljemo proti Talkeetni, kjer na letalski družbi odložimo opremo in gremo na sestanek na Ranger station (14.45). Rangerji predstavijo pravila obnašanja na hribu in glavne nevarnosti s katerimi se bomo srečali (vreme, ledeniške razpoke…) ter nam predajo dovoljenje. Ob koncu jim posredujemo še podatke o naši opremi (šotori, njihova barva in število) ter načrtu plezanja. Prevzamemo še sekret, ki ga ljubko poimenujemo Niko. Sledi povratek na letalsko družbo, kjer do večera pakiramo hrano in opremo za jutrišnji polet na ledenik. Vreme lepo.
22.5.	Zjutraj gremo v vas na zadnji zajtrk ter dokončamo pakiranje in tehtanje opreme. Okrog 12.00 poletimo proti ledeniku (letalski bazi, 2.200 m) kjer pristanemo 45 minut kasneje. Pri Lisi predamo »štartni karton«, prevzamemo sani in gorivo ter se lotimo priprav za dostop. Na sani nabašemo opremo in hrano ter jih pripravimo za transport. V bazi zakopljemo še za 4 dni hrane. Začetni metri vleke sani so katastrofalni (80 m prehodimo v 2 urah) a nam po besnem maltretiranju transportnih torb in baražnem ognju kletvic uspe pravilno razporediti težo in premaknemo se proti Ski Hill taboru (2.400 m). Tja prispemo po dobrih 7 urah hoje in postavimo tabor. Skuhamo večerjo in gremo spat. Vsi smo še radostni in samozavestni. To odpravarstvo na Denaliju pa le ni tako naporno. Vreme lepo.
23.5.	Zjutraj nas pozdravi jasno vreme. Jutranje sranje z razgledom je res sanjsko. Mrzlo, a sanjsko. Zajtrkujemo, pospravimo tabor in odrinemo proti Kahiltna Pass taboru (3.000 m). Hodimo približno 5 ur. Vmes že spoznamo, da ne bo tako enostavno, kot smo si predstavljali. Postavimo tabor. Vreme lepo.
24.5.	Zjutraj še vedno lepo vreme. Zajtrkujemo, pospravimo tabor in odrinemo proti Motorcycle Hill taboru (3.400 m). Breg se postavi pokonci, psi na smučeh zdrsujejo tudi zaradi težkih sani, ki jih vlečemo za seboj. Vsak osel vleče približno 50 kg opreme in hrane. Na najbolj strmem delu odložim eno prasico v snegu in nadaljujem na smučeh, Dalenjc sname smuči in nadaljuje peš. Kruh in Metek vztrajata na smučeh. Po 4 urah pridemo v tabor in postavimo šotore, jaz se vrnem po prasico. Samo z njo na sankah gre veliko hitreje :). Vreme lepo.
25.5.	Zjutraj rahlo a vztrajno naletava sneg. Mi štirje ter Dolfa in Monti se odločimo, da zgradimo jedilnico/kuhinjo. Narejena je v 3 urah. Popoldne se vreme toliko popravi, da se okrog 15.40 odpravimo nad Windy Corner, kjer na višini približno 4.100 m zakopljemo štiri velike pakete hrane in sestopimo nazaj v Motorcycle Hill (20.20). Na Windy Corner je zelo močno pihalo, pritisnil je mraz, občasno nas je zajela tudi gosta megla. Vreme zopet slabo.
26.5.	Zbudimo se v dokaj lepo jutro, opazimo nekaj lečastih oblakov. Ponoči nam je veter razkril jedilnico, sledi sanacija. Dan počitka, jutri premik v ABC (4.300 m), če bo vreme sodelovalo. Čas si krajšamo z branjem, spanjem in igranjem kart v jedilnici. Večina odprav se odpravi v ABC. Čez dan je pihal močan veter, okrog 21.00 nas zajame megla.
27.5.	Vreme je slabo, sneži in odločimo se, da še en dan počakamo. Dan zopet mine v spanju, branju in kartanju. Vmes pa študiramo in debatiramo kaj je najbolje narediti. V slabem vremenu bi se težko prebili čez Windy Corner. Odločimo se, da bomo natančno spremljali vreme in ob prvi priložnosti odrinili v ABC.
28.5.	Zbudimo se v megleno jutro. Vreme se hitro kvari, sneži in piha močan veter. Na Windy Corner je verjetno pravo neurje. Kljub temu se odločimo podreti tabor in premakniti vse skupaj v ABC na 4.300 m. Večina odprav na strmem klancu imenovanem Motorcycle Hill obrača, ker je premočan veter in mraz. Tudi sami smo v dvomih a k sreči dohitimo Kolumbijce, ki pravijo, da je v ABC vreme veliko boljše in da je danes dan za premik višje. Samo čez Windy Corner se je potrebno prebiti. Nadaljujemo. Vreme se z višino slabša, piha vedno močneje, temperatura drastično pada. Na Windy Corner je prava norišnica a se tik za robom vreme precej umiri in oddtaljeni se po približno 8 urah privlečemo v ABC. Dan mine v urejanju tabora, gradimo zidove okrog šotorov. Vreme zelo solidno, zelo malo piha. Vsi smo srečni in zadovoljni, da smo prišli v ABC, ki bo naš dom za naslednjih 20 dni. Še dobro da so bli mladunci zraven, sicer bi že v Ski Hill taboru obrnil in pobegnil domov :).
29.5.	Zjutraj slabo vreme, sneži, občasno nas zajame gosta megla. S Kruhom se odločiva, da sestopiva do prasic s hrano in jo polovico odkopljeva ter prineseva nazaj v ABC. V vmesnem času so ostali začeli z gradnjo kuhinje/jedilnice, ki jo kasneje skupaj dokončamo. Večji del jedilnice je vkopan v sneg in obzidan s snežnimi zidaki, čez pa poveznemo platno. Preostanek dneva mine v urejanju jedilnice, zlaganju hrane in počivanju. Zvečer in ponoči močno piha in sneži.
30.5.	Zjutraj se slabo vreme nadaljuje. Rahlo sneži in piha. Metek in Dalenjc se odpravita dol po še drugo polovico hrane, s Kruhom gradiva zidove okrog šotorov in utrjujeva naša domovanja. Kasneje prideta še Dalenjc in Metek in skupaj dokončamo zidanje. Jebeš SCT tajkune in Hilde. To so prave visoke gradnje :). Popoldan začne zelo močno pihati in grozi, da nam bo odkrilo jedilnico. Steče nagla akcija in nemudoma postavimo zid okrog strehe jedilnice, kar precej umiri plapolanje platnene strehe. Po delu se prileže prigrizek in kartanje. Do polnoči igramo enko kot največji kvartopirci. Vmes prikolovratita v ABC še Ivek in Piki, odložita opremo in sestopita nazaj v tabor Motorcycle Hill. Ponoči močno sneži, pridruži se veter s svojo orkansko simfonijo.
31.5.	Zjutraj se zbudimo v brezvetrje, a še vedno sneži. Zapadlo je že precej svežega snega (do 50 cm). Je precej suh a mrzel. Jutro se začne z odkopavanjem šotorov, sledi zajtrk. Okrog 13.00 pobegnemo nazaj v šotore, beremo in pišemo sporočila v domovino. Dojamemo, da precej SMS-ov ne pride do nas. Homeland Security dobro upravičuje svoj več milijardni proračun. Vmes stopimo do rangerjev po novo napoved. Temperatura na 17K taboru (5.200 m) je -24 stopinj Celzija, jutri bo -29 stopinj. Z jutrišnjim dnem bo nehalo pihati, v ponedeljek pa bo nehalo snežiti. Okrog 17.00 se odpravimo na aklimatizacijo proti 16K (4.900 m). vršni del Head Walla je precej leden, tam so rangerji napeljali fiksne vrvi. Na vrhu je precej pihalo in kaj kmalu se z Metkom odpraviva nazaj v ABC, Dalenjc in Kruh pa se dvigneta še za kakih 100 metrov. Zvečer igramo enko, zjasni se in pritisne mraz.
1.6.	Jutro je megleno, rahlo naletava sneg, vmes se pokaže nekaj sonca. Dnevi v ABC so skoraj že rutina, zajtrkujemo okrog 13.00. Okrog 16.30 se začnemo pripravljati na aklimatizacijski in ogledni vzpon do West Rib cut-off. Hodimo približno 2 uri in se malo pred robom ustavimo, kjer je zelo gosta megla in padec čez rob na južno stran nam ne diši. Od ogledne ture nismo imeli niti o-ja, smo pa hodili :). Zvečer se zopet zjasni in pritisne mraz.
2.6.	Zopet imamo pozen zajtrk. Okrog 15.00 se odpravimo na aklimatizacijo na 17K. Zgoraj je še vedno megla, ni pa več vetra. Iz ABC se lepo vidi v dolino. V tabor 17K pridemo v dobrih treh urah. Večji del poti nas spremlja veter, še posebej na grebenu. Je precej mrzlo. Večina odprav vzpon zaključi na 16K. V 17K je megleno, močno piha. Nekaj časa postopamo naokrog, nato začnemo sestopat. V ABC je zvečer precej jasno. Jutri je dan počitka.
3.6.	Zbudimo se v lep in jasen dan. Na grebenu pod 17K močno piha. Ko nas obsije sonce je precej toplo, zajtrk si pripravimo zunaj. Jutri bo še lep dan, zato se odločimo za vzpon po zgornjem delu smeri West Rib na vrh Denalija. Napoved za naprej je spet slaba. Dolfa in Monti jutri sestopita v letalsko bazo. Spat gremo malo bolj zgodaj.
4.6.	Zbudimo se v jasno in mirno jutro. Nekaj pred 10.00 zapustimo ABC in začnemo vzpon proti West Rib cut-off. Tam smo v dobrih 2 urah in nadaljujemo po smeri West Rib. Začetek je lahek, nekje 150 višinskih metrov pod robom preplezamo še lažji skalno-snežni odstavek in se po vrhnjem snežišču skobacamo na veliko uravnavo – Football Field. Od tu nas do vrha loči še slabih 200 višinskih metrov in kratek greben. Po malici se odpravimo dalje. Vsakih 10-15 korakov hlastamo za zrakom, a smo tudi vedno bližje vrhu. Na grebenu začutimo, da ga imamo skoraj že v žepu. Čez 20 minut tudi zares stojimo na najvišjem vrhu S Amerike. Okorno se tolčemo po ramenih in uživamo v trenutku. Po licih mi tečejo solze sreče, ekstaza je na višku. Na vrh pride tudi Piki. Slikamo in se veselimo. Za pot do vrha smo potrebovali okrog 9 ur. Na vrhu se ne zadržimo dolgo, saj se vreme kvari, nas pa čaka še dolg sestop. Večino časa nas spremlja megla in občasni sunki vetra. V ABC se privlečemo okrog 23.00. V jedilnici še dve uri topimo sneg za pijačo in podoživljamo vzpon. Naslednji dnevi so rezervirani za počitek, branje, hrano in spanje. Ne nujno v tem vrstnem redu.
5.6.	Celo noč je snežilo in do jutra se snežna odeja zopet znatno odebeli. Zgodaj popoldne odkopljemo šotore in si pripravimo zajtrk. Popoldne mine v spanju in ležanju. Še vedno rahlo naletava sneg. Napoved za naslednje dni je slaba.
6.6.	Celo noč je snežilo, a se zjutraj zjasni in čez dan imamo lepo vreme. Kiwiji se odpravijo v Cassina in ga preplezajo v 19 urah. Kasneje povedo, da je bilo v zgornji polovici ogromno svežega snega, ta del so plezali 12 ur. Je pa tudi res, do so to najboljši novozelandski plezalci.
7.6.	Jutro in dopoldne je jasno, a se oblaki že nabirajo. Denali je v megli, Foraker ima lečasto kapo. Dopoldne saniramo naša bivališča (šotore) – uravnavamo ležišča in utrjujemo šotore. Popoldne začne snežiti, zvečer igramo enko.
8.6.	Jutro je oblačno in megleno. Okrog 11.00 začne padati sneg. Sneži cel dan in večer.
9.6.	Čez dan je zopet snežilo, napoved ja slaba tudi za naprej. Počasi moramo začeti pogledovati zaloge hrane, ker jo zmanjkuje. Prvič se soočamo z možnostjo, da razmere ne bodo dovoljevale vzpona po Cassinu. Zvečer igramo enko.
10.6.	Zjutraj še vedno sneži, napoved za naslednjih 5 dni je slaba – sneg, veter, megla. Dopoldne mine v odkopavanju šotorov in jedilnice. Odločimo se, da bomo spremljali razmere in se skladno s tem odločali za naše nadaljnje korake. Ivek in Piki se odločita za sestop v letalsko bazo.
11.6.	Zjutraj je jasno in mrzlo. Napoved je slaba vse do 15. junija. Siti belega govna in šaflanja šotorov se odločimo, da jutri zapustimo ABC in sestopimo v letalsko bazo. Za sestop se je odločilo še nekaj drugih odprav. Jasno je, da nam tudi morebitno odlično vreme po 15. juniju ne omogoča varnega vzpona. Popoldne pripravljamo opremo za sestop. Rahlo potrti gremo spat a nas tolaži misel, da smo bili vsaj na vrhu Denalija.
12.6.	Okrog 9.00 se začnemo pripravljati na odhod. Vreme je dokaj jasno. Pakiramo in pospravljamo in okrog 13.00 smo pripravljeni. Preostalo hrano podarimo Poljakom, bencin pa Housu in njegovi ekipi. Na Windy Corner spet piha, mučimo se s sankami. V Motorcycle Hill je ogromno snega. Poberemo opremo in zakopano hrano ter nadaljujemo sestop. Zapadlo je res ogromno snega. Nekaj hodimo, nekaj smučamo, nekaj sankamo, odvisno od snega, strmine in obnašanja sank. Vmes se vreme pokvari, zopet začne snežiti, pojavi se megla. Odločimo se, da sestopimo vse do letalske baze, kamor prikolovratimo okrog 22.30. Hitro postavimo šotor, skuhamo večerjo, stopimo sneg za pijačo in ležemo k počitku. Sestopali smo dobrih 9 ur.
13.6.	Okrog 9.00 se javim Lisi in prosim za polet v Talkeetno. Vzpostavi zvezo s piloti in sporoči, da letimo čez 1 uro. No, letalo se pojavi čez pol ure in hitimo pospravljati opremo, ker se megla že dviga. Uspemo uloviti polet in skozi meglo vijugamo proti Talkeetni. Kasneje izvemo, da je bil to zadnji polet z ledenika tisti dan. In tudi v naslednjih 3 dneh niso leteli. Po pristanku gremo na sestanek k rangerjem, nato pa na pivo :). Dobimo se z Ivekom in Pikijem, ki popoldne potujeta v Anchorage in domov. Zvečer sledi proslavljanje uspeha odprave. Podrobnosti veselice niso znane.
14.-18.6.	Dneve preživljamo v Talkeetni, praktično vsak dan je dež. Srečni smo, da smo uspeli priti z ledenika. Sicer dnevi minevajo v sušenju opreme in pakiranju, gledanju nogometa in druženju z lokalci ter drugimi plezalci. Seveda z dobro hrano in pivom nadomeščamo izgubljene kilograme J. Včasih se vrnemo v bunk-house sredi noči, včasih z jutrom ampak to itak nima veze. Je dan itak cel dan :).
19.6.	Dopoldne zapustimo Talkeetno in se vrnemo v Anchorage. Nastanimo se v hostlu, vrnemo smuči in satelitski telefon.
20.-23.6.	Ostanem v mestu, fantje gredo za vikend raziskovat okolico Sewarda. Vreme je tudi tukaj bolj kislo. Vsak dan je popoldne in ponoči dež.
24.6.	Dopoldne mine v pakiranju opreme. Ob 14.00 gremo na letališče, kjer uporabimo ves šarm, ki ga premoremo (torej nič) in poskušamo prepričati punce na šalterju, da ni panike če so prasice pretežke in ruzaki ne pašejo v okvire ročne prtljage. Sledi zobanje zadnjih zalog hrane in okrog 17.00 poletimo proti Frankfurtu.
25.6.	Pristanemo v Frankfurtu ter nadaljujemo naprej proti Ljubljani. Na Brniku pristanemo ob 17.45, kjer nas pričaka veličasten sprejem. Ob zvokih harmonike se ponovno snidemo z domačimi in prijatelji. Domov pridemo rahlo okajeni.

2. Ocena uspešnosti odprave
Glede na zastavljene cilje, ocenjujem odpravo kot polovično uspešno. Uspeli smo uresničiti prvi del načrta, to je aklimatizacijo z vzponom na vrh. Drugi del načrta - splezati Cassinov greben pa nam žal ni uspel. Vremenske in snežne razmere enostavno niso dovoljevale varnega vzpona. Dokaz za to je bila resna poškodba novozelandskega plezalca, ko ga je odnesel plaz in mu polomil koleno ter hude zmrzline dveh ruskih plezalcev. Vse to se je dogajalo po tem, ko smo mi varno prispeli v Talkeetno.

Sicer pa na odpravi nismo imeli niti ene zdravstvene težave. Ravno tako nismo imeli nobenih zapletov z višinsko boleznijo ali čim hujšim, kar štejem za uspeh. Dobro načrtovanje pred odpravo ter disciplina na hribu se izplačata. S tega vidika ocenjujem odpravo kot zelo uspešno.

Ne glede na vse pa menim, da smo izkoristili majhna okna lepega vremena in naredili največ, kar se je v danih razmerah lahko. Za vse nas je bila ta odprava tudi dragocena izkušnja za naprej.

3. Zahvala
Seveda pa odprave ne bi bilo brez finančne injekcije matičnega odseka AO Železničar Ljubljana. Hvala tudi Komisiji za alpinizem pri PZS za njihov prispevek. Posebna zahvala gre tudi Adidas Outdoor, ki nas je velikodušno oskrbel z oblačili. Posebna zahvala gre tudi vsem ostalim, ki so nas podprli:
- Jamarski klub Krka,
- Turistično društvo Krka,
- Pizzerija Antonač,
- Turistično društvo Muljava,
- Jaris,
- Perunika.
Ne smemo pozabiti tudi na Marka Erčulja – Ramba, ki je bil naš oficir za zvezo in preko socialnih omrežij prenašal naša sporočila v javnost.

Hvala vsem skupaj in vsakemu posebej. Brez vas nam ne bi uspelo.