Ker za soboto nisem dobil sotrpina, ki bi z mano delil konopec, sem se prislinil Gresu in Septoleti, ki sta krenila v Kogel. Tako sem lahko v tek spravil dolgoletno željo po uživaškem plezanju v Koglovem Virensu in Skutinem Južnem razu. Obe smeri se ponašata z odlično skalo, lepimi prehodi in nasploh estetiko, sploh Južni raz je naravnost uživaška smer.

Kmalu po šesti uri zjutraj smo v soju čelnih svetilk zakorakali po gozdni stezi navkreber. Zaviti vsak v svoje misli, smo v pašnem koraku ostarelega gamsa korakali proti steni. Kako sem pogrešal šelestenje odpadlega listja pod nogami in jesenske macesne. Pa rumenkasto travje, ki se bohoti pod ostenjem Kogla. Pa bodeče neže, ki se prebujajo v z roso umito jutro. Pika na i pa je vsekakor sedeti na balvanu pod smerjo in čakati na objem prvih sončnih žarkov novega dne.

Pomirjen sam s sabo, sežem po prvih grifih smeri in se poženem k višku. Ujamem ritem, plezam mirno, popolnoma osredotočen na naslednji gib. Metri se hitro nabirajo, prehodi si sledijo eden za drugim in po dobrih 30 minutah se znajdem na travah Kogla. Uaaa, kakšen občutek svobode in kakšna povezanost duše, psihe in telesa. Preobujem se v superge in nadaljujem proti Skuti. Veter se podi po planjavah in žvižga med balvani. Oblaki se lovijo po nebu, nastajajo, izginjajo, se združujejo...

Pod steno sta že dve navezi, a me prijateljsko spustita naprej. Vstopne metre smeri hitro premagam in se znajdem na razu. Skala odlična, prehodi fantastični, drzni, mestoma izpostavljeni. Ves čas me spremlja veter, ki nekajkrat preveri, kako dobro se držim grifov. Držim se tik desno ob razu, kjer je vsaj nekaj zavetja. Odlična skala mi riše nasmeh na obraz. Kar malo sem žalosten, ko stopim skozi naravno okno in se ustavim na koncu smeri. Tudi tole je šlo relativno gladko. Zadovoljen z dnevom, da nisem ostal doma, zakorakam proti vrhu Skute. Vsa radost do življenja, plezanja, narave bruhne iz mene skozi glasen krik veselja. Briga me, če me kdo sliši. To je moj dan! In kakšen dan je bil. To je življenje.

Bila je sobota, ko je budilka zazvonila ob uri, ko ponavadi naredim v postelji prvi obrat. Ah, pa kaj bomo spali, na Grossglockner gremo! Zbor na Grudi, potem dneva (noči?:)) zmanjka za dobre tri ure in oči zopet ugledajo beli dan tik pred našim ciljem. Ravno smo imeli še čas premlevati misli, kako visoko te pripelje cesta in kakšen podvig bomo morali narediti z našimi ne preveč lahkimi nahrbtniki. Potem se je že odprl pogled na parkirišče in vrhom nad njim, waw. Misel na nahrbtnike kar izgine in že korakamo proti prvi točki (Stüdlhütte). Prijetne temperature, prijeten korak in nepričakovano hitro zagledamo kočo pred očmi. Vaja dela mojstra?:) Poiščemo prostor za naše šotore, počakamo še na ostale in nato naš taborček začne dobivati pravo obliko. Nismo se preveč obirali in kmalu odšli na ledenik. Najprej nekaj besed o ledeniški navezi in potem že iščemo razpoko za vajo. Demonstracija, nato smo padali v razpoke tudi mi. Ko vsi povadimo sledi še razčiščevanje naših težav ali bolje samogovor Polija:). Počasi misli začnejo uhajati h hrani, zato po nahrbtnikih pobrskamo po vrečah in jih napolnimo s snegom. Spustimo se k šotorom in kuhinja se odpre. Voda vre počasi, testenine se kuhajo dlje, a pogledi naokoli to opravičijo. Dan se počasi začne prevešati v večer, nase oblačimo vedno več slojev oblačil in ko se na nebu začnejo pojavljati prve zvezde, nas tople puhaste spalke kar vabijo k sebi:).

Ob pol štirih nas zbudi jutranji veter, pol ure kasneje budilke in dan se prične. Zajtrk, taljenje snega in že smo pripravljeni na odhod. Vsem je cilj vrh Grossglocknerja, nekateri se odločijo za normalko, drugi za Stüdlgrad, mi pa se odpravimo po severozahodnem grebenu (po prebranem –IV, časovnica 5-6h.. če je to res, smo jo mi prehiteli!:)). Dostop po ledeniku se v še ne čisto budnem stanju malo vleče, a se stanje takoj spremeni ko pridemo do grape in vstopa v smer. Kljub temu, da nam dereze in cepini še niso popolni znanci, kar lepo napredujemo. Pridemo do sedla, kjer se nam odpre pogled na steno in vrh, brez besed. Slika, dve, čokoladica in čaj in gremo v bolj plezalni del smeri. Popolna uživancija. Greben tekoče plezamo, pridemo do zadnjega skalnega detajla, kjer mi malo bolj jasen postane tudi smisel drytoolanja :). Vrh, čisto sami in pogledi z meglicami daleč naokoli. Še Gresova klobasa za ˝okrepčilo˝, potem pa sestop po normalki. Spakiramo šotore, se otovorimo in spustimo do parkirišča. Ja, lepo je blo! 

V petek navsezgodaj zjutraj sva s Cvetkom napadla pot čez Gamsov skret, kjer so nama že po eni uri mokre trave povsem premočile čevlje za dostope. Ob klopci "poglej in se nasmej" se je Cvetko spomnil, kako bi mu bilo bit lani fajn, ko je moral dostopat samo pod steno Kogla (a mu ni bilo), tokrat pa se je pot nadaljevala pod Skuto. Tam sva napadla zajedo. Cug plezanja po zajedi se ni izkazal za tako estetskega, kot obljubljeno. Nabit pa je na bolj pogosto, kot so svedri v plezališču. Po istopu iz smeri te čaka še slaba urca poplezavanja proti vrhu Skute, zatem pa sva jo mahnila direkto čez Žmavčarje proti avtu in še pred mrakom ujela pivo v Bistrici. Ni kaj, lepo izkoriščen petek in bojda zadnja Cvetkotova smer v letu dni, ker se v sredo odpravlja na pot. Adijo, Cvetko!

V soboto 27.9. sva z Mihatom splezala novo smer v malo znani severovzhodni steni Lučke Kope nad dolino Lučke Bele. 

   Poimenovala sva jo Nasmeh in jo posvetila Blažu Beškovniku, ki ga je leta 2010 vzel plaz z Raduhe. Njegov nasmeh je vedno razkrival vedrino duha.

Za samo smer sva potrebovala dva obiska, saj sva se prvič konec junija v njo podala pozno popoldne in naju je pregnala noč. Prevladuje plezanje po monolitnih in zračnih ploščah, s krajšimi kaminskimi in previsnimi odstavki. Skala v smeri je vsaj dobra, če ne že odlična, na trenutke pa srečaš še kakšno naloženo mesto. Ključno mesto je zaporedje dveh krajših previsov v četrtem raztežaju. Največ previdnosti pa velja nameniti plošči v zadnjem petem raztežaju, kjer so večji nestabilni skalni bloki. V smeri so ostali trije klini, sicer pa se da odlično varovati z metulji. Sestopila sva s štirimi spusti po vrvi. Na macesnih in ruševju pa so ostale prusikove vrvice.

Ob tej priložnosti je Miha dobro razkazal paleto svojega alpinističnega znanja in prestopa v vrste Starejših pripravnikov.

Splošno: Nasmeh VI-/IV-V, 200m, čas plezanja: 4h. Plezala: Miha in Boštjan.