Ker smo z odprave prišli brez Cassina, smo šli travme zdravit v Alpe in tako smo se pretekli vikend potikali po hribih nad Courmayeurjem. Cilj je bil preplezati kombinacijo smeri Checchinel-Nomine/Boivin-Vallencant v SV steni Grand Pilier d'Angle (4.243 m). Gre za 900 m visoko, kombinirano smer, ki začne z ledenika Brenva in se na koncu priključi Peutereyskemu grebenu. Od tu te čaka še skoraj 600 m plezanja do vrha Mont Blanca (4.810 m), kar je po 900 metrih stene kar malo odveč :). Ocena smeri je TD+/ED1, 5c, A1, vendar v trenutnih razmerah ni tako težka :). Na celotni turi smo bivakirali dvakrat in sicer prvič pod steno, drugič pa kakih 100 m pod vrhom Mont Blanca. Dostop, celoten vzpon in dolg sestop naredijo turo kar kompleksno in zahtevno. K sreči pa so razmere pripomogle k super doživetju, vreme je bilo pa itak kičasto :). Detajle bodo pa še ostali trije obelodanili :).

V petek sva z Meto napadala popularen Severni raz Male Mojstrovke. Zjutraj sva še s strahom pogledovala proti novozapadelmu snegu, ta pa je na srečo tekom dneva skopnel. Vseeno naju je precej nohtalo, h čemer je botrovalo tudi to, da naju je namesto obljubljenega sonca občasno rahlo porosil dež. Izbira smeri je bila sicer deležna s strani nekaterih velikih kritik (bojda je veliko plezanja po travah), vseeno pa sva na vrhu sklenila, da nama je smer z izjemo izstopa povsem všeč. In da je morda čas za bolj južno usmerjene stene.

Prejšnjo sredo sva se z Evo podala v Kamniške predvsem, da se nadihava svežega gorskega zraka. V kolikor pa bi naju zasrbeli prsti sva imela s sabo tudi polno "bojno" t.i. plezalno opremo. 

   Dan sva začela v Kamniški Bistrici od koder sva krenila proti Presedljaju in naprej proti Korošici, vmes sva si za cilj že zadala Veliki vrh in lahkotno poplezavanje v njegovih belih ploščah. Na poti so naju spremljale meglice kot tudi redki sončni žarki. Dostop pa sva si krajšala z brezpotnimi varjantami in poplezavanji. 

   V Velikem vrhu sva se odločila za precej mlado smer Modra sled. Smer me je še najbolj spominjala na zahtevnejše brezpotje, primerno za izurjenega "gamsa", je pa to vsekakor subjektivno mnenje, katerega deli tudi Eva. Skica in opis napovedujeta precej plezanja zmernih težav, ki pa jih težko najdeš tudi če se izogibaš rušnatem svetu, kateremu pa v osrednjem delu ne ubežiš. Po prvem raztežaju sva se tako razvezala in v kompaktni skali plezala do vrha. Vmes sva poravnala še kak ovinek in bila po dobri uri pri miniaturnemu Aljaževem stolpu.

Za smer predlagava oceno IV-/II-III, vertikalno dolžino smeri pa ocenjujeva na cca. 120m.

Prijeten dan sva zaključila s sestopom v Kamniško Bistrico, se vmes nekajkrat odžejala ob potočku in ob prihodu v dolino srečno ujela prevoz do Kamnika.

Naj bo jesen topla in suha. =)

Petra si je za smer za napredovanje v starejšo pripravnico izbrala Severozahodni raz v Vežici. Iz Ljubljane sva odrinila že večer prej in prespala v Kocbekovem domu, ki je bil zaradi slabe vremenske napovedi skoraj prazen. Oskrbnica in kuharica sta se ob pivu hecali in komaj sem prišel do želene hrane.

Zjutraj sem do zajtrka prišel z manj napora in ob perspektivnem vremenu sva jo mahnila pod Vežico. Smer me je presenetila s presenetljivo dobro skalo, razen parih detajlov, ki pa našim hribom pripadajo. Smer je lepa nekoliko težav mi je povzročal izstopni kamin. Petra me je dobro potegnila čez smer. Počutil sem se kot kak tečajnik.

Na vrhu nama je vreme z oblački ponujalo selektivni razgled. Spustila sva se do koče na pivo. Hrane mi ni uspelo dobiti.

Fino, takole po dolgem času spet v hribih.