V nedeljo nas je, Evo, Vanča in mojo malenkost zaneslo v ostenja nad Korošico. Po lagodnem dostopu s planine Podvežak smo najprej vstopili v Severo-zahodni raz Vežice (IV+, 220m). Smer prične desno od ogromne votline, na neizrazitem stolpiču in se kar v štartu požene strmo navzgor po kompaktnih ploščah, kjer se najde kakšen klin in dovolj možnosti za nameščanje metuljev. Previsnemu mestu smo se izognili po varianti desno, kar ne priporočam, saj nudi previs kompatno skalo in dobre možnosti varovanja, medtem ko ti trenje in vleka vrvi v varianti izpije poslednje moči (v kolikor uporabiš sidrišče kjer se obe varianti združita). 

V nadaljevanju smo uživali v kompaktni skali, se s prijateljsko navezo ukvarjali s pomanjkljivo skico in na koncu izplezali po s stranci bogatem kaminu, kjer pa je potrebno z nogami kar malo "migati". Kljub temu da Mihelič piše, da je smer opremljena, vstopa brez vsaj kompleta metuljev ne priporočam.

Sestop nas je vodil po mehkih travah ob pogledu na številne rože čez vrh Vežice, preko Vršičev skozi prehod med Vršiči in Dedcem, kjer sva se z Vančem odločila še za eno kratko smer in sicer Preložnikovo v Vršičih, medtem pa je Eva sproščala utrujene ude na mehkih travah Korošice.

Preložnikova smer (V-/IV, 120m) naju je še bolj navdušila kot raz. Ponuja čvrsto skalo in veliko možnosti varovanja z metulji, hkrati pa je na težjih mestih in sidriščih opremljena s klini. Mene so navdušili predvsem prehodi zmernih težavnosti med strmimi okoliškimi stenami. Za piko na i, pa poskrbi posrečen izstop pod manjšo streho. 

Zadovoljna z izkoriščenim dnevom sva z Vančem pohitela na Korošico, kjer smo omočili suha grla in družno nadaljevali do izhodišča.

Sklenili smo, da se s stenami tod okoli še srečamo. 

Z Boratom sva šla v nedeljo v Severni raz Male Mojstrovke. Za pogoje mu je manjkala še ena 300 m smer, meni se ni dalo preveč zgodaj vstajat tako sva potem končala tam gor. Smer je še vedno lepa :) vsi grifi še vedno na mestu, klini tudi :). Preplezala sva jo v tempu pašnega koraka ostarelega gamsa in si na vrhu privoščila okrepčilo - sendviči so zakon :) Takisto sva vsak enega namlatila pod steno :). Fajn dan oz. vikend :)

Po dolgem času spet v hribih. V soboto sva šla z Gezičem (AO Rašica) plezat Herlec-Kočevar v Šite. To je bila njegova izpitna smer za alpinista in opravil jo je zelo dobro. Smer je lepa, strma in orentacijsko nezahtevna :). Kruh bo sicer rekel, da je smer "za en šjt mona" ampak midva praktično nisva našla enega majavega oprimka. Ni še v celoti nabita ampak se da nameščati dobra vmesna varovanja. Sestop čez jalovško škrbino je OK, te pa v ozebniku čaka nekaj snega po katerem pridrsaš precej nizko v dolino :). Fajn je blo. 

Mi smo šli pa v Bele vode. V nedeljo smo se Meta, Robi, Matevž in Špela odločili za eno pred-dolomitsko uverturo in se podali na Visoko polico v Direttissimo. Polica je res kar visoka in dostop ni glih kej frikovski, še posebej ne s celo faking kredenco na ramah. Pa mal podrto in šodrasto je tam proti koncu dostopa. Ampak plezanje je bilo pa fajn lepo in vreme se je držalo in razgledi so bili tudi impresivni. Res res. V smeri sta se nam pridružila še Tišlerja (Mateja in Tomaž), ki sta najprej splezala pol sosednje desne direttissime in se potem ponavljanke odločile, da bi šla vseeno rajši kr našo direttissimo. Tudi prav, nam je prav.  Po dveh urah smo izplezali in si razdelili Tišlerjeve super piškote s povečanim deležem proteinov in vlaknin. Sestopali smo po markirani poti nazaj proti koči Bruner, ampak potem smo nekje v prvi škrbini odvili kar dol dol naravnost proti Rabeljskemu jezeru. Tišler je bil za to varianto sestopa povsem navdušen, ker ima baje prirojen čut za orientacijo, jaz tud še kar, ker sem pač geograf, geoped, geolog, grafoskop vse v eni osebi. Ostali domnevno niso bili preveč navdušeni. Ampak na koncu smo itak res končali izležavajoč se ob jezeru...in to s pogledom na klene surferje. Ja, lušno je blo.