V petek sva z Urošem iz AO Kamnik opravila še zadnjo formalnost izpita za alpinista. Odpravila sva se v S steno Velike Mojstrovke, kjer sva si izbrala steber. Smer je lepa, krasi jo dobra skala, orientacijsko precej lahka. Še posebej so fantastične plošče, ki te pripeljejo pod zajedo v zgornjem delu smeri. Vreme je bilo idealno, sva si pa za plezanje vzela nekoliko več časa in temeljito preverila znanje bodočega alpinista :). Skratka, super dan v hribih, za povrh pa še super smer :).
Priprave so bile resne, cilj pa plezanje na območju Korošice v zadnjem avgustovskem vikendu. Zdaj na deževen septembrski dan je jasno, da je bil tabor uspešen v več kategorijah in upamo, da se razvije v tradicionalnega. Osvojile smo smeri: Geršak-Grčar v Vežici (V+, 390 m), »nedoločeno smer« v Velikem vrhu (IV/III, 150 m), smer P A v Vršičih (III+/II-III, 100 m) in Ojstrico po južnem grebenu (I-II, 310 m). Daljši opis (ali kako gre zgodba) je/bo objavljen med reportažami.
V nedeljo sva se s Kruhom zapodila v Šinkovo smer v Frdamanih policah. Štart je bil ubitačn, ker sva bila deset do 4ih zjutraj že na poti. Oba sva se strinjala, da se ob taki uri v nedeljo večkrat vračava domov, kot pa peljeva plezat. ;) Iz parkirišča v Martuljku sva nato ob 5ih v pašnem koraku ostarelega gamsa (ki je bil zgleda glih na steroidih) pičil proti bivaku pod Špikom in ob pol 8ih stopila v smer. Na začetku sva še veselo preizkušala luske, poličke in ostale šalcaste grife, s čimer pa sva po dveh cugih že prenehala, ker tako ni skoraj nič držalo. Z višino se je kvaliteta skale na najno srečo še poslabšala (sarkazem detektor off), so pa zato sočne kletvice iz najnih ust postajale vse pogostejše. Če ne druga, sva smer zelo sodidno spucala. ;) Po 11 urah matranja in švicanja sva le dosegla vrh in časovnico iz Miheliča kreeeeeepko prekoračila. Sledil je še sestop v Kačji graben, štopanje in vožja domov. V glavnem, če navajam Kruha: "V hribih je res fajn!" in čeprav smer ni bila najlepša, sva v celoti izkoristila lep dan. Iiiiiiiiiiiiiiii, kak lepooooooo.
Še kratko poročilce iz Babjih nedrij. Torej, ker je ta poletje res bedn, in ker me je Zala kr neki šuntala zadnje čase, da bi tole Novo centralno v Babi pa res mogla it, sem potem res kar rezervirala Robija za prvo lepo vreme. In to je naneslo na nedeljo. Mudilo se nama ni kej zelo, ker nobenemu ni dišalo zgodnje vstajanje, še manj pa zmzovanje v hladilniku zahodne sence. No, mene je še vseeno nohtalo vsaj pol smeri, čeprav sva vstopila šele tam okrog desete ure.Nadaljevala sva kar v spodobnem tempu, sploh potem, ko sva si izposlovala prehitevanje dveh kamniških navez pred nama. Ck ck, pa sva bla gor! Ja, res! Sestopila sva po tisti čedni feratki na Ledine in potem nazaj do avta. Drugače pa ja, lušna smer je. Taka za punce. Sicer se pa nisem v celoti šleparila zadaj, ampak sem plezala naprej izbrana poglavja. O tem, v kakšnem deležu je to dejansko bilo, pa še potekajo pogajanja…
Kot se spodobi, je potrebno vsak podaljšan vikend zagrabiti z vsemi štirimi in ga dobro izkoristiti. Tako smo ga tudi jaz, kolega Luka ter njegova punca Špela in jo pihnili v deželo Winnetuu-ja, v Paklenico.
Z Luko sva v petek in soboto preplezala smeri Catch the rainbow in Danaja v Anića kuku ter smer Flex & Rex (Kuk od Skradelina). Nadaljnje bolj aktivno poplezavanje po Pakli je onemogočil Lukov poškodovan prst na nogi in moj lenoritis, ki me je vzpodbudil k dejanski izpolnitvi Zmelkowe filozofije "Smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off in čivavo na straži, visenje v mreži med dvemi drevesi…", le da v mojem primeru zamenja čivavo zlati prinašalec.
Nedeljsko dopoldne smo še prefrikali in nato končali pakleniško odisejado seveda kje drugje kot pri Dinkotu. Kod Dinka smo za konec enotno sprejeli sklep, da se letos zagotovo še enkrat narišemo v Pakli.
