Včeraj sva z Dalenjcem splezala novo smer v JZ steni Lešarjeve peči. Dolga je enih 300 m, večinoma so težave okoli IV, edino en detajl malce izstopa in sva ga ocenila nekje V+/VI-. Skala je večinoma dobra, kompaktna, klini gredo težko noter, sicer se pa da varovanje nameščati z metulji in zatiči. Kot je že navada, sva bila v steni sama :) in enkrat za spremembo naju je smer pripeljala do steze, po kateri sestopiš. Kar udobno se je enkrat izogniti mučnemu plazenju po zagruščenih vesinah do omenjene steze. Skratka, kar dobro sva se imela :)

Idej je bilo dosti, cilj pa, da se še kam zapeljem z motrorjem po svoji volji, novim avanturam naproti...Ko sem idejo zaupal Mihu, je ugotovil da ima dopust do 16. in se mi z veseljem pridružil...in sva šla;)

Najpej ob morju, potem po notranjosti, pa spet ob morju in tretje dopoldne sva se že vozila po Durmitorju. Na glavnemu Bobotu sem že bil pred petimi leti, tako sva se tokrat odločila za obisk Prutaša (2393), ki je s svojimi vzporednimi linijami apnenca en najrazpoznavnejši vrh Durmitorja. Štartala sva v megli, kasneje pa se je kar lepo ščistilo. Samo sosednja Soa Nebeška (najvišja 800m stena Durmitorja) se ni in ni hotela otresti megle. Po slabi uri čakanja na vrhu, da bi jo le videla, sva se naposled le napotila nazaj v dolino.

Istega dne sva se mimo slikovitih Komov že pripeljala v Plav pod Prokletijami. Lastnik kampa nama je predlagal Karanfile in predlog se je izkazal za zelo dobrega. Z izhodišča na 1150 m sva bila na prvem vrhu (2460) že v 2,5h, od tam pa sva po brezpotju podaljšala še na Veliki vrh Karanfilov (2490). Razgledi na Albanski del Prokletij so bili fenomenalni.

Naslednji dan je služil prehodu Kosova, dan za tem pa obisku Šar Planine...Ideja da bova po kolovozu, ki pripelje na severno stran Šar Planine prelisičila sicer precej daljšo pot do Titovega vrha (2747) ni bila ravno najboljša. S hojo po ovčjih stečinah sva zato pričela šele ob 12ih in se po travnatih, manj in bolj strmih poljanah prebijala do vrha več kot 3 ure, kar je sicer enako polni časovnici po markirani poti, ki bi jo z najinim korakom vsekakor skrajšala. Kljub temu, da sva zaradi pozne vrnitve bila primorana ostati še eno noč v Tetovu, so nama širni razgledi in fascinantna pokrajina Šar Planine odtehtali "časovno izgubo."

Po Makedoniji je sledila vožnja do Grške zahodne obale, kjer sva se hladila v morju, da sva lažje dočakala trajekt za Trst.

Poleg Prokletij, tudi Durmitor in Šar Planina skrivajo precej alpinističnega potencijala. Čeprav so na prvi pogled zalo zeleni, te planjave skrivajo tudi velike in zanimive stene...

...detajlnejše opise o samih hribih in motorističnih avanturah pa si boste lahko prebrali drugje;)

Mateja je izbrala,jaz pa izpolnil obljubo,imela sva se pa fajn.

V nedeljo zjutraj sva že od pol šeste švicala od Jasne na Kurji vrh,nato v iskanju bližnjice zarinila v rušje se nekako spravila nazaj na pot in potem preko sitnega(z veliko začetnico) melišča pristopila pred greben Rigljice. Sledilo je poplezavanje z iskanjem prehodov po grebenu Rigljice, Rušice nato Ruše peči za konec pa še na Frdamane police. Samo prečenje je sila lepo, plezarija II do III,skala kjer je treba čvrsta,le zgoraj po vršnih delih precej naložena in pošodrana(ne bi bil rad tam ko treska :) ). Če me spomin ne vara sva naredila šest abzajlov,od tega tri precej zračne,no...abzajl kot se spodobi. Letos nisva prva ki sva tam brezpotila, na večini spustov so novi prusiki,je pa ta del sveta redko obiskan,cel dan nisva srečala žive duše, kar da turi neko dodano vrednost. S sestopom vred sva dostopala,bentila po rušju,poplezavala,iskala prehode,malicala,abzajlala,guncala afne in se narežala vsega skupaj 13 ur.

Priporočava vsem, je prava kondicijska tura.

Aja,še to, sestop po Kačjem grabnu pa sploh ni tako siten kot vsi pravijo.

Še midva pristaviva svoj lonček k pestremu dogajanju okoli vikenda. Z Žigom sva se v petek še v mraku odpravila na pričakovano dolg pohod pod Skuto. Ko naju je ujelo sonce, sva bila že skoraj na Podih. Špeline fotke iz mimohoda prejšnjega dne so preskrbele super informacije o vstopu in stanju smeri v spodnjem delu. Stlačila sva se v prijetno hladno zev (dalo bi se tudi čez sneg) in nato uživala v odlični plezariji in dobri skali. Višje so naju nekoliko zmotili mokri deli, ki so precej začinili zajedo v zgornjem delu. Ko sva prišla v lažji svet naju je objel tudi že gost oblak. Tako se ni videlo raztežaj naprej, kaj šele tri, do lope. Plezala sva za nosom in dočakala trenutke razjasnitve. In lopa se je prikazala :)) Sledil je še en resen cug, nato pa še lažje poplezavanje do vrha, ki teče po manj kompaktnem svetu in zato zahteva svojo zbranost, beri: čas. Tik pod vrhom naju je pozdravil mrzel veter, na vrhu pa končno prijetno sonce. Sestop je bil dooooolg. Smer je bila tudi Žigin prvi stik s slovensko skalo, ki je baje pustila mešan prvi vtis :)) Ampak bilo je- in imela sva se- fajn.