Končno se je pokazalo nekaj lepega vremena in takoj je padla odločitev za podaljšan vikend. Plani so bili močni, izšlo se je malo drugače a odlično.:)
V četrtek sva se s Hermanco (AAO) odpravila v Krmo z željo po Parižanki. Celo pot je deževalo tako da so bili plani takoj spremenjeni. Dostopiva v gosti megli pod steno cela premočena. Zapodiva se v Jesih-Potočnik in po petih urah megle, mokre skale in mraza sva izplezala na sonce.:)

Še isti dan sva šla z Neli prespat na planino Podvežak. Zjutraj dostopiva pod steno Vežice in v G-G. Steno sva imela samo zase. Vreme boljše nebi moglo bit, skala in izpostavljenost na istem nivoju. Smer je res za prste polizat. Sestopila sva do Kocbekovega doma kjer sva počala prvi val udeleženk ŽAoŽ, ki so prisopihale polno naložene. No njihova pol je šla na Petkove njive jaz pa nazaj v dolino.

 V soboto sva bila zmenjena z Boratom za Jubilejno v Dolgem hrbtu. Na dostopu nas obvestijo, da je na Češki koči tabor AoKozjak na Ledinah pa tabor Nejca Zaplotnika kar je pomenilo gužvo v izbrani smeri. Na ledinah spremeniva načrte in s še eno navezo napademo Jernejev steber. Rahlo pozno vstopimo, prva dva cuga še rahlo začinimo z zanimivo prečko. Potem pa stvar steče kot mora. Z omejeno količino vode in hrane (Borat je svojo zalogo pustil v avtu) sopihamo proti vrhu. Skala mesotma dobra velikokrat pa kaj odleti v dolino. Najtežji cug je lep konstanten svojih 20m. Kdaj pa kdaj pogrešaš kak klin a se da vse uredit s frendi.  Po 8h priplezamo na vrh si razdelimo 4 deci vode. Drugi navezi je voda odletela v dolino. In začne se dolg sestop do koče na Ledinah. V trdni temi prispemo do koče kar konkretno utrujeni. Vase zlijemo nekaj piv da bo spanje lažje. Prespala sva v jedilnici tako da ni blo nekega hudega udobja. Nasledni dan pa v dolino na oblini zajtk na parkirišču.

V soboto, 30.8.2014 sva z Edvinom sklenila dostojno zaključiti letošnjo kratko poletno sezono, zato sva se odpravila na pijanko v Šite. Sicer ni bilo take gneče za šankom, kot jo je imel ČAOvec Luka v omenjenem prispevku, bila sva namreč sama v celi steni, a runde so padale ena za drugo in malo je manjkalo, pa bi omagala tik pod izstopnim previsom. No, vseeno sva stisnila zobe in se nekako priguncala do Jesihove, po kateri sva veselo pojoč odvijugala do abzajlov in pod steno.
Skratka, zlezja sva JLA v Šitah (VII-/V+, 300m). Precej konkretna in raznolika plezarija s precej tehničnimi (musavimi) detajli, ki jih ne zmanjka do samega roba stene. Najbolj v spominu ostane previsni kamin v 7. cugu, kjer vsa eleganca odpade in se plezarija zreducira na kajlanje in muvanje telesa v stilu "zmije". Tam pride prav, če si ruzak prej obesiš na manevrsko zanko, da ti binglja med nogami :). Sicer je smer dobro opremljena, vendar za par, vsaj po oceni, "lažjih" cugov pride prav kak metulj, čeprav jih skala na splošno nima rada. In pa seveda, prvi cug zahteva mirne živce in lahen korak.

Priprave so bile resne, cilj pa plezanje na območju Korošice v zadnjem avgustovskem vikendu. Zdaj na deževen septembrski dan je jasno, da je bil tabor uspešen v več kategorijah in upamo, da se razvije v tradicionalnega. Osvojile smo smeri: Geršak-Grčar v Vežici (V+, 390 m), »nedoločeno smer« v Velikem vrhu (IV/III, 150 m), smer P A (III+/II-III, 100 m) v Vršičih in Ojstrico po južnem grebenu (I-II, 310 m). Zgodba pa tako…

V petek smo v treh ločenih skupinah zaštartale iz Prestolnice proti Korošici, kjer nas je že čakala Neli-Prvopristopnica. Z Evo H. sva se na pot podali že zgodaj popoldan, ob enih (realno ob pol2), Borja, Neža in Nika nekaj čez 2 in popoldanska ekipa, ki ima resne službe in fakse – Petra, Hana, Eva in Katja ob 17h. Z Evo sva imeli manjši postanek še na opravkih in kosilu v Kamniku ter tako vodstvo prepustili skupini 2. Kasneje sva ubrali neizbrano pot proti Korošici, kjer naju je sprva pričakal Lesi, po 20 minutah makadamske vožnje in, ko sva z Ibico nasedli v blatu na klancu, je postalo kristalno jasno, da se bo najin dostop še nekoliko zavlekel. Po klicu v Bazo sva bili na pravi poti in pristop se je začel. Prijetna pot do Korošice na kateri srečava Miha-Bežečega in ČAOvce-Drveče na njihov tabor. Na ciljni ravnini do koče naju je ujela skupina 3 ter Borja, ki je prišla nazaj iz Baze pomagat s tovorom. Pokramljamo z oskrbnico v koči, ki nas okrepča in se nasploh izkaže z gostoljubjem. Hvala lepa in tooo oskrbnica iz Oplotnice!

Dostop do Petkovih njiv je potekal v temi in blatu, potem končno BAZA, taborni ogenj in študiranje skic odobrenih smeri s strani Sveta alpinistov. Jee vse smo na kupu in koliko zvezd se vidi! Vreme bo, jutri napadamo.

Prvi sta Bazo zapustili Petra in Nika, ki sta krenili v Vežo v GG. Eva B. in Neli sta svoji skupinici odpeljali v Veliki vrh, midve s Hano pa po malo več lepotnega spanca v Vršiče. Čeprav sva zadnji odšli, sva prvi prispeli na pivo v kočo (Kaj pa to a!), sledili sta Evina in Nelina ekipa, Petra in Nika pa sta šli kar direktno v Bazo. Vtisi o smereh so sledeči:

*Petra in Nika sta bili dovolj zgodnji, da sta bili prvi v GG in ob 16 h na vrhu. Smer je minila mirno in strinjali sta se, da je lepa ter ok varovana. Nika se je nekaj malega na štantih podružila z zasledovalcem iz ČAO.

*Napadalke Velikega vrha so se vrnile z modrimi prsti. Plezale so mešano smer, saj se bojda smeri tam križajo, one so pa sekale kar naravnost. Skala je lepa, ampak plezarija (pre)kratka. In kaj je s tem cugom po ruševju? Pa kar dolg dostop. Na vrhu so se zakopale v borovnice in tako pridobile modre prste.

*S Hano sva splezali smer P A ali pa mogoče njeno varianto ali pa mogoče kakšno sosednjo smer v Vršičih. Usmerjala in bodrila naju je mariborska naveza (jee mariborska naveza), ki je napadala isto smer. Hana se je izkazala kot vodja naveze, bili sva kleni, zabijali sva kline, jaz sem malo potraumirala v zadnjem cugu na šodru, Hana je zato malo potraumirala na štantu, ampak potem sva se veselili na vrhu.

Pozno popoldan smo nabrale še drva in se poslovile od Borje, Katje in Eve B., ki so odšle domov. Zvečer smo imele na programu druženje ob tabornem ognju, opravljanje ferajnovskih fantov, pečenje hrenovk in sira ter pivo, katerega večino je prinesla Eva H. za ceno vindstoperja in armafleksa. Too pivo. Zvezd se vidi nekaj manj, lahko noč.

Proti jutru nas je presenetil rahel dež, Vršiči so se nekaj časa videli in potem nekaj časa ne, uf in kar mrzlo je. Še dobro, da smo v šotoru nabasane in požličkane za boljši prenos toplote. Po kavi in posvetovanju o vremenu z bazo »Ground 0« (Špela v Kamniku) je padla odločitev, da spremenimo plan napada na Vršiče na napad na Ojstrico po južnem grebenu. Pospravimo tabor in krenemo do koče, kjer pustimo večino opreme.

Vreme se je malo menjalo, pokazal se je sonček, pa spet ne, temperature idealne za pomikanje po gorah. Tako nas je vseh sedem v čistem himalajskem stilu osvojilo Ojstrico po J grebenu. Jee. Večinoma smo plezale nenavezane (jaz bi rekla, da smo solirale, ampak ok), v ključnem delu (O, fuj, krušljiva skala!) pa izvlekle štrika in določile Petro, da gre v boj. Pomiritvena voda, pomiritvena frutabela, složnost in že smo bile spet na bolj prehodnem terenu. Neli-Zeliščeljubna nas je po poti opozarjala na zdravilne rastline, neznane tudi čeknila v priročni knjižici. Pa je res grenak ta pelin in še po Ahilu je dobil ime, oooo. Na vrhu Ojstrice razgleda pač ni bilo, ampak vseeno je sledila zaslužena malica. Neža, še dobro, da si vzela toooliko hrane s sabo.

Sestopu do koče po markirani poti je sledilo ponovno pakiranje nahrbtnikov – Petrin recept: na dno srednje težka stvar (npr spalka, štrik), na sredino najtežja stvar (oprema) in na vrh najlažja (oblačila, smeti ipd.). Aj pa ta težak ruzak, ampak to je trening. Trening ZA KAJ?! se vprašam, ampak me Neža hitro poduči, da vrhunski športniki nikoli ne vprašajo zakaj trenirajo. Tako bodi. Pa gremo naprej na klanec potem pa via dolina. Naj pridodam še to, da bom naslednjič boljše spakirala šotor in razumem svojo zmoto.

Skoraj na parkirišču srečamo še skupino, ki je načarala, da je bilo tudi v nedeljo vreme lepo in je sestop potekal v suhem. Tooo skupina. In juhu vržemo nahrbtnike v avto ter oddrvimo v Kamnik na golaž k mami Olgi. Eva H. nam vmes še pokaže hišo v Mekinjah, kjer bo nekoč živela. Seveda hišo obrašča vinska trta, s čimer Eva potrdi svoje korenine vinorodnega okoliša. Po kosilu je vse še lepše in skupen objem ter sklep: ŽaoŽ še na mnoga leta! Tako. Lepo.

V sobota sva se s Kruhom v pašnem koraku ostarelega gamsa podala proti Vršacu. Iz žepa nama je molil smeli plan o drzni novi smeri. Pomanjkanje olimpijske forme je že na dostopu nakazalo, da bi se znali plani izjaloviti. Dostopa do smeri je kar za dobre 2 ure in pol :). Ko sva sestopila pod steno nama je postalo jasno, da prvotna ideja nima pogojev za uspeh in tako sva izbrala varianto B. Smer ni ravno kandidatka za številne ponovitve :) je pa po svoje lepa, predvsem pa naša :D. Dolga je skromnih 120 m, poteka v skrajnem desnem delu stene, ponaša se z odlično skalo in bujno trentarsko travo :). Skratka, prvotna linija ostaja izziv za večje bicepse, močnejšo motivacijo in trdnejšo psiho :).