V soboto, 9.10., sva se z Edvinom odpravila v Ojstrico. Prve ideje so bile sicer (pre)visokoleteče in sva jih na srečo prizemljila. Plezala sva Smer Iva Reye oz. kot je bolj znana, Zmaja, VI+/V, 450m. Kot je letos v navadi, je vstop v steno otežen zaradi snega, zato sva na prvi štant prišla po polici, ki se začne na desni strani ob snegu. Enako so naredile tudi druge naveze, ki so se začele množiti pod steno. Večina je šla Ogrina, dva Kranjčana pa sta zavila v najino. Ko Zmaj spet pride do skupnih cugov z Ogrinovo, je bilo nekaj gneče, a se je kmalu razredčila. Zmaj namreč kmalu zavije po svoje v strmo vršno steno. Tu velja navesti nekaj informacij, ki pomagajo najti odcep, ki ga ni ravno najlažje najti, pa še skica v Miheliču je precej zgrešena.
Ko se Zmaj znova pridruži Ogrinovi, greš po polici levo do kota. Tam zaviješ desno navzgor po strmi rampi. Po njej narediš dva krajša raztežaja. Drugega končaš pri štantu na dveh klinih pod manjšo streho. Na tej točki se tudi pokaže nadaljevanje rampe, po kateri gre Ogrinova. Tu greš naravnost navzgor v strmo ploščato steno. Po nekaj metrih naravnost greš rahlo proti levi (skica gre močno proti levi, kar je napačno), kjer je šele prvi klin (5-6m nad varovališčem). Nato zaviješ proti desni v nekakšen kamin, skozenj in nad njim takoj levo na polico, kjer je štant. Tu je bolje nadaljevati po polici desno še kakih 7 metrov za rob stebrička, kjer je spet štant. Tu je pravo izhodišče za najtežji raztežaj.
Le-ta je v Miheliču ocenjen z VI+, a gre po splošnem mnenju za težko VII-. Tip plezarije je vzdržljivostni na majhne stope in grife, ključni detajl je na strance. Skala je zelo dobra, opremljen pa je toliko, da ni dobro vpenjati vseh klinov zaradi trenja, pa tudi precej klinov je slabih.
Za zaključek te čakata še dva lepa raztežaja petice po dobri skali.
Smer je na splošno opremljena, je pa kar nekaj štantov le na en klin, zato jih je dobro imeti nekaj s seboj, brez metuljev (frendov) pa v stene itak ni za hoditi.
