Minulo soboto zvečer sva s Ciganko prasnila na kočo na Klemenči jami, prespala v družbi nemško govorečih smrčačev in slovensko govorečih šušljačev :) . V nedeljo zjutraj pa prijela za odlično skalo v Ojstrici, z namenom preplezati Spominsko smer Iva Reye ali tako imenovanega Zmaja. Plezarija je zahvaljujoč dobri skali lepo stekla. Začetne raztrežaje sva poplezala nenavezana, našla izvoz v Zmaja, zlezla prvi težji raztrežaj in ko sem že sam pr sem mrmral „orientacija danes nama pa res dobr teče“ sva ubrala varianto za „tapridne“ :) .Sfalila sva detajl smeri in vzporedno preplezala, z eno jebo opremljeno, zajedo majavih oprimkov in spodobne težavnosti (Nejčeva smer ?). Nad zajedo sva spet ujela Zmaja za rep in po slabih sedmih urah izplezala na vršno gredo koder poteka sestop po Kopiščarjevi ferati.

Skala v Ojstrici res ne razočara in naklonina in izpostavljenost v Zmaju te res ne pustita ravnodušnega. Skratka....bilo je odlično.

V nedeljo, 28. 8. 2016, sva se tečajnika spopadla z nič kaj lepo zvenečo Pocarsko smerjo v vzhodni steni Male Mojstrovke (Grebenec). Po krajšem, a žgočem dostopu iz Vršiča sva z molitvijo po senci le dospela do vstopa, od koder se je ravnokar podala ena naveza. Zaradi dokaj krušljivega terena in morebitnega proženja kamenja sva v steno, ki je na srečo obetala zavetje pred soncem, zagrizla šele kako uro kasneje. Z rdeče obarvanimi svedrovci dobro opremljen poligon, prvotno urejen za urjenje Slovenske vojske, v spodnjem delu ponuja nekoliko lažjo, a precej gruščnato plezarijo (če smo iskreni, DNK – beri slovar nekaj prispevkov nižje ;)), kar pa se v drugem delu z vstopom v kratek kamin in plošči sicer nekoliko popravi in ponudi lepšo, kompaktnejšo skalo. Pa čeprav mi kasneje uspe izruvati celo kamniti kos, ki se ga ne bi sramovala prav nobena kraška hiša. Po nekajurnem manevriranju, med katerim sva si vzela čas tako za utrjevanje (in sprotno analizo) znanja z vmesnimi postanki na sidriščih, kot za uživancijo, sva naposled srečno prisopihala do kratkega izstopnega grebena pod sedlom MM. Sledilo je še par korakov navzgor do sedla ter spust do Tičarjevem doma na obvezno okrepčanje.

Plezala sva pocarja: Andreja in Tomo.

Z Mihatom sva se na lep ponedeljkov dan namenila v Špik. Miha izbere Direttissimo, ker ima daljšo zajedo, jaz ne oporekam, in kasneje mi ni žal. Smer je v zgornji polovici fantastična. Več težav nama je povzročal spodnji del, kjer sva ga malo bluzila po svoje. Najprej malo preveč levo, potem fejst v desno, ojoj, mogoče sva bla pa prej ok, daj idi tu gor pogledat, joj to ni, pridi dol, drek kolko je že ura, daj greva kar v graben pa do Dibonove. In potem sva se našla. Po 12 urah sva na vrhu ujela romantiko zadnjih sončnih žarkov, sestop po Kačjem grabnu pa je ob zgovornih fantih, ki so plezali Direktno minil relativno hitro. Sestop je markiran in neproblematičen, martuljški hribi pa čudoviti. Splača se prespat na Bivaku pod Srcem - zleze pod srce, je eden boljših, stena pa je na dohvatu ruke in gledaš jo že zvečer in gledaš jo zjutraj in kar ne moreš umakniti pogleda...