Včeraj sva z Dalenjcem splezala Bratovsko smer v Srebrnjaku. Smer je res lepa, ne pretežka, skala je super, prav tako tudi razgledi. V steni so bile še štiri naveze, večinoma v Stebru. Z navezo iz Kranja smo potem tudi skupaj odabzajlali in sestopili. Bilo je lepo.

Aja, slike so samo od Dalenjca, ker sem se jaz celo smer psihično pripravljala na detajl v prečki. Prečka zob nima in mi jih ni mogla pokazat, detajla pa tut ne. Tko da mi Bregarjevega izreka (prečka ni nič kriva, ona je sam tam pa čaka na plezalca) sploh ni blo treba uporabit :)

V soboto sva se z Davidom lotila Stebra revežev. Miheličev opis je glede poteka smeri natančen, tako da sva le sem in tja kak meter preplezala malo po svoje, slavospeve bleščečim ploščam v srednjem delu je pa treba vzeti z rezervo. So kar majave. Lepo plezanje v dobri skali se začne šele z zajedo in ob pojemajoči težavnosti traja do vrha. Plezala sva izmenično. David je bil suveren, tako da sem se počutil, kot da bi lezel s prekaljenim mačkom, ne pa svežim tečajnikom. Pivce v Erjavčevi koči smo ruknili skupaj s Petro in Nežo, ki sta ta dan tudi zmrzovali v stenah nad Vršičem.

Pred kratkim sem le zbral pogum in opravil praktični izpit na ferjanu. Zato sva se na pobudo Neli prejšnjo nedeljo zagnala v steno Nad Šitom glave v Smer po zajedi. Šlo je za preizkus mojih plezalskih  in predvsem Nelinih psihičnih sposobnosti, kako se bo obnašal njen drugi konec štrika. Prva dva raztežaja sta nudila res kompaktno skalo, po oceni vodje primerljivo z dolomiti. Plezarija se je nadaljevala v malenkost bolj zrukani skali po zajedah, kaminih in razih. Zaradi večih navez v steni je bila komunikacija v včasih otežena, sem pa zanimivo, razločno prepoznal Robija po smehu, ko je 200m pod mano po poti iskal svojo smer. Proti vrhu je sledila še prečka po široki polici in izstop skozi kamin na vrh. Vse skupaj velika uživancija.

Na vrh sta sočasno z druge strani prišla še Jana in Željo. Na kratko po spominu povzemam njuno dogodivščino. Zjutraj postanek na ferajnu, da vzameta plezalke za Jano in pivo za na pot. Ko sta se na Vršiču otovarjala, sta spoznala, da sta eno od teh stvari pozabila. Prilagajanje planov ju je peljalo v Butinarjevo grapo, kjer sta imela mini reševalno vajo in po ponovnem premisleku sta za vrh izbrala NŠG.

Ko smo sestopili do avta, se je z neba pošteno zlilo, mi pa smo si v Tonkini koči privoščili gurmansko pojedino in poizkusili Prvaka (nagrajen štrudl z bučkami). Dneva še ni bilo konec, sledil je še postanek v KG pri Urški in Milošu, da smo nazdravili na njegov rojstni dan.

Ker nama je slabo vreme za vikend odneslo plane, sva s Tedijem plezarijo prestavila na prvi lepi dan in tako sva v četrtek zarinila v Travnik. Ker sva oba še malo okorna v vertikali, sva se želela še malo vplezati in si izbrala Zajedo, ki jo spremljajo sami superlativi. Zares čudovita in strma smer in samo čudiš se lahko, kako sta mojstra Levstek in Kilar leta 1953 našla prehode čez tisto precej zastrašujočo steno. No, ko si enkrat noter, ni tako strašna :). Je pa strma :). V steni sta nama družbo delala še dva prijazna Kamničana, tako da je bilo veselo do vrha :). Kaj reči glede smeri? Dobra skala, lepi prehodi in dovolj klinov za sproščeno plezanje. Je bila pa meni kar težka ampak to ni nobeno merilo, saj nisem neki dober plezalec :). Skratka, odličen dan! :)