V torek sva z Žiletom po šihtu odrinila proti Grossglocknerju vreme je kazalo na jasnino z nekaj vetra. Ponoci sva dostopila do udobne zimske sobe Studlhutte, kjer sva se razkomotila in v sredo zjutraj odrinila proti omenjeni smeri. Z rahlo ranjenim korakom sva prisopihala pod smer, ki je delovala suho a dokler nisi tam neveš kako je :). V smeri so bile super razmere, res dobri ledni raztežaji in tudi nekaj miksa. Tempo se v smeri ni povečal tako, da sva bila na vrhu v trdni temi.
Potem pa se je komaj začelo, sunki vetra, ki so naju premetavali in slaba vidljivost zaradi snega, ki ga je veter prenašal sta odločila da prenočiva v zimski sobi na Erzherzog Johann hutte in zjutraj nadaljujeva s sestopom.
Zjutraj vreme ni bilo nič bolje a je bila vidljivost dovolj dobra, da sva našla pot do Studlhutte. In od tu naprej v dolino. Kljub vsem zapletom, ki sva jih našla na sestopu sva oba bogatejša za eno res posebno izkušnjo.

Ker se dobro blago pri nas ne hvali samo, sem rekel "klinc jih vidi" (Željo, 2016) in napisal prispevek. Naj se ve! Kaj!

Pretekli vikend se je v Češnjici pri Kropi zaključil Odprti slovensko-hrvaški pokalu v lednem plezanju. Odlične predstave sta pokazala naša člana Sašo Žitnik - Žile in Miha Močnik - Gres. V pokalu je v moški konkurenci dominiral član AO Kranj Janez Svoljšak. Železničarja pa sta v skupnem setevku slovenskega dela pokala osvojila 3. (Žile) in 4. (Gres) mesto.

"Kapo dol fantom" (Katanec, 2000 - 2016).

Več podatkov, uvrstitev in slikovnega gradiva najdete na spodnji povezavi:

http://pzs.si/novice.php?pid=11423

S Prvo damo sva izkoristila solidno vremensko napoved, se odpeljala v Vipavo in se zapodila v Nikolajevo smer. Če je ARSOtov Aladin za skupno turo napovedoval pesimistično in je vreme dostavilo optimistično, v najinem primeru žal ni bilo tako. Prvi dež je pobožal najini lici v trenutku, ko sva se navezala na štrik. Kljub temu sva se optimistično lotila prvih dveh raztežajev. Ko sem se želel spopasti s platasto štirico, pa je vreme reklo ne. Že načeta morala Prve dame in podrsavanje mojih plezalk sta bila zadnja argumenta za povratek pod steno. V dveh mokrih in enem suhem abzajlu sva se pod steno prepričevala, da sva storila prav. Z ranjenim ponosom in mokro opremo sva se vračala do avta. Rane pa sva zacelila s pašto in pirčkom Na placu. Družbo v avtu in pri celjenju ran sta nama delala Dohtar in Katja, smo pa kasneje spletno izvedeli, da so se v tulišču mudili še drugi železničarji z Neli na čelu. Slike za vnuke tako ni, sva pa ovekovečila abzajl, najljubši manever Prve dame.

Prerivanja tokrat ni bilo. Ko smo si Larisa, Rok, Janko, Marko in Marjeta od blizu ogledali tulanje, orodjarjenje ali kakor koli že imenujemo demonstracijo, ki sta jo prikazala Slatki in Metek, je vnema med nami začetniki popustila. Da se je moral prvi v eni "usra..." štirki usesti in je že po nekaj gibih z buteljkama v rokah obtičal drugi, nikakor ni pomagalo. Tretjemu je šlo bolje, a sta peti in šesti s praskanjem na mestu spet učinkovito potolkla malce dvignjeno moralo. Naša inštruktorja sta že začela delati načrte o zgodnjem kosilu nekje na toplem, ko se je nebo le odprlo. Tekma med spoloma nam je dala krila, da so še stroji poleteli. In le kdo bi v tej vnemi mislil na izpenjanje kompletov!? Še trganje hlač smo komaj opazili. Povsem samoiniciativno se je nekdo celo spomnil vpenjanja derez v komplete. Drugemu je kliknilo, da je tudi sedenje na vrvi lahko tehnika napredovanja. A vsaj en naravni talent smo vendarle odkrili!