Z Žiletom in Mihom smo se udeležili tabora za perspektivne alpiniste v kopni skali. Priključil se nam je še dobri znanec Marjučo iz Vertikale.

V petek pozno svečer je Miha opravil službene obveznosti in odpravili smo se do Belopeških jezer. V dobre pol ure smo pristopili na Staro planino kjer je bil naš tabor. Komisija za alpinizem nam je uredila dovoljenje za šotorenje, tako da je bilo bivanje več kot prijetno. Plezanje v velikih okoliških stenah zahteva zgodnje bujenje, siljenje s hrano in prepričevanje telesa, da je naspano in da je prav prijetno toplo za plezarijo. Čeprav pokonci kocine trdijo nasprotno. Dostop do severne stene Malega Koritniškega Mangarta (MKM) iz planine vzame manj kot uro hoda. 

Prvi dan sva z Marjučom izbrala Severni steber bolj poznan pod imenom Desni Piussi. Smer je kompleksna in ocena prvih plezalcev (VI, A2) marsikaj skrije. Vstopni del poteka po stebru na odprtih ploščah težavnih za orientacijo. Na srečo sva na vrhu prvega raztežaja ubrala prečko v levo, katera nama je odprla prehod v naslednja nadstropja. V tem delu smeri za prečko je bilo potem kar nekaj starih klinov, kakšen tudi bolj za orientacijo kot varovanje. V tretjem raztežaju naju je pričakala gladka zajeda. Premagovanje najtežjega mesta v zajedi je močno olajšalo varovanje z metulji, saj je plezanje precej atletsko in na moji meji. Uvodne tri raztežaje sva plezala kar 3h. Višje nama je bolj steklo in tudi klinov sva srečala nekaj. Sumiva pa da sva pod ključne raztežaje v zgornjem delu prišla v dveh do treh raztežajih po smeri Usoda. Nad tem delom plezaš pod ogromnimi strehami, ki stopničasto zapirajo v levo nagnjeno zajedo ki te vodi pod izstopno streho. Do nje preplezaš manjšo strehasto zaporo in se znajdeš pod ključnim mestom. Streho premagaš s pomočjo velike šalce. Največjo težavo mi je pri tem predstavljal nahrbtnik, ki kar ni hotel za menoj in se je veselo zatikal v zajedi. V četrtem poskusu se le nagnem dovolj ven, da se potegnem čez in sledil je krik navdušenja. Po grapi do kamina sem kar stekel in nabit z adrenalinom zabil klina, ki sta lepo zapela. Do vrha smeri naju je ločilo še 200m in ob sončem zahodu sva uživala v vršnjih raztežajih. V izdihljajih dneva sva pohitela do Trbiškega bivaka, se okrepčala in v soju čelk po ferati življenja (Via della vita) nazaj na planino. Doživetje je bilo popolno.

Naslednji dan sva spala kakšno uro dlje, tako da sva temu prilagodila tudi načrte. Podala sva se v Rob nad Zagačami, kjer sva zaplezala v Pozabljeno misel. Smer ponuja lepe prehode v dobri skali in je delo mojstra Filipa Benceta, ki se je po njej sprehodil v dveh urah. Predvsem naju je navdušil spektakularen 60m dolg kamin, v katerem pa nisva bila očitno dovolj pozorna saj sva šla po njem vse do konca in zaključno strehasto zaporo premagala po plošči desno od zapore, orginal pa odvije ven kakšnih 10m prej. Plošča je nudila dobre oprimke in slabše stope. Osebno se mi je to mesto zdelo težje od strehe prejšnji dan. Za morebitne ponavljalce predlagava oceno VI+. Skala v smeri ima zelo rada kline tako da je smer bogatejša za kar nekaj primerkov. Smer izstopi v neposredni bližini Trbiškega bivaka, s tem pa je sestop malce krajši kot iz MKM. Po preplezani smeri se kar nekako nisem mogel znebiti občutka, da tole pa ni 500m. Naredila sva namreč le sedem raztežajev, zgornji del pa odplezala nenavezana. Med plezarijo nas je ta dan spremljal orkester ki je ubrano godel pred kočo Zacchi. Zelo sproščujoče. V dolino sva sestopila skupaj z Žigo in Matijem, ki sta ravno prišibala mimo.

Ob čakanju na Miho in Žileta, ki sta grizla v Cozzolinovi zajedi so nama udobje nudile mehke trave, deležna pa sva bila še "regeneracijskega" napitka in sončnih žarkov. Misli so se ob tem že podile v novih smereh nad dolino.

Plezanje v ambientu nad Belopeškimi jezeri mi bo še dolgo ostalo v spominu, vsekakor pa se bom še kdaj odzval na klic tamkajšnjih gora.

Smeri, ki smo jih Železničarji s soplezalci plezali na taboru:

- MKM, Spominska smer Aleša Kunaverja (VI+,800m): Žile in Miha, poskus 

- MKM, Severni steber oz. Desni Piussi (VI+/V-VI, 750m): Bošte in Marjučo

- MKM, Cozzolinova zajeda, varianta (VII-/VI, 800m): Žile in Miha 

- Rob nad Zagačami, Pozabljena misel, varianta (VI+/VI-/V, 500m): Bošte in Marjučo

Za več podrobnosti nas pocukajte za rokav in z veseljem bomo z vami delili kakšno prigodo. Žal so moje slike slabe, medtem ko jih od naveze MŽ sploh ni. 

"Ej, ko bi premogel pero umetnika, kaj vse bi lahko napletel o Oltarju! Goro bi umestil v središče martuljškega gorskega svetišča in jo uvrstil med številne vršace širom po svetu, ki jih ljudje vseh veroizpovedi častijo kot svete kraje."

Pozni avgust, s čudovito vremensko napovedjo in v mojem dopustnem tednu, je bil končno pravi čas, da se odpraviva na goro Oltar. Mojega mlajšega brata Blaža, zamrznjenca Ao Kamnk in letos zagrizenega obiskovalca gorskih brezpotij, je ta pustolovščina mikala že daljši čas in prijazno me je povabil zraven. Tako sva krenila na pot v meni neznane konce.

Z vršiške ceste proti koči v Krnici pa naprej po markirani poti proti Špiku. Tu sva srečala nadebudnega mladinca, ki je hitel proti Špiku, midva pa krenila na samotno brezpotje proti Veliki Dnini. Po postanku v bivaku I, se je pot spremenila v pravi križev pot. Stena Oltarja je postala dobro vidna in mikavna, vendar do nje vodi meliščarski dostop, ki je dodobra preizkusil mojo vztrajnost. Radovedneži življenja, učitelji matematike in ljubitelji ugank pred vprašanjem, kako razložiti, kaj pomeni limitirati proti neskončnosti, to je mesto, kjer je odgovor. Okrog so veselo poskakovale gorske živali in kazale svojo fit formo, po levi sta sestopala prijazna hiteča Italijana (from Velika Ponca and yes Oltar!), jaz pa sem si mogla priznati, da mojo kondicijo, ohranjano s šibanjem v službi, melišče pobije na tla in razkosa.

Naredila sva kratek postanek pri vznožju Oltarja ter nato začela pogumno napadati krušljiv vstopni žleb. Le-ta naju je pripeljal do orientacijske uganke. Od prijetnega varovališča navzgor, je škrbina z zelo zračnim pogledom na drugo stran in krušljivim stebrom na desni. Huh, tale oranžna skala ni niti malo mikavna. Kaj pa prehod po pesku v desno? Tam sem ugledala krušljivi kamin, ki je deloval bolj prepričljivo. Mihelič tu piše, da preplezaš ploščat prag, pa se mi je vseeno kar visok zdel ta prag in nič kaj gostoljuben. Ampak popeljal me je do malega možica na grebenu. Od tu naprej sva pa šibala kot nora. Čvrsta skala, lepi prijemi, sem tja po grebenu in kakšni razgledi! Vmes naju je pričakal zame eden najlepših raztežajev do zdaj! Na vrhu veselje in špičasti stolpi in še zdaleč ne konec poti.

Na levi strani vrha je postavljen možic, ki nakazuje sestop. Abzajl čez ploščo, previdno poplezavanje ter melišče naju je pripeljalo do Grla. Tu sva postala prava možicosledca. Po poti v levo in nato zavoj na greben in navzdol, s tendenco proti levi. Tu je zelo lep prehod, čeprav sprva ne ponudi polnega zaupanja. Potem sva dosegla melišča, skalnate stopnice, bivak II se skriva drugje, pa zopet melišče, mali Matterhorn, melišče, jama, melišče, ni ljudi, melišče (kaj neskončno?), zmanjkalo vode, ni ljudi (kje so vsi ljudje?), pot, melišče, pot, melišče na poti, ni ljudi, slapič daleč desno, pot, pot preči strugo slapiča z desne, ni vode, slapič že višje skopni, pot, melišče na poti, skalnat skok na poti, pot, pot, melišče na poti, pot, melišče, pot, voda na poti (hoho), še vedno pri vodi, prijetno je pri vodi, pot, melišče na poti, pot in gozdna pot in Poldov rovt!

Ko še nisva dobro na cesti, Blaž pomaha mimoidočemu vozilu, da bi naju odpeljal v Mojstrano. In glej, takoj se ustavi! Zelo prijazen pohorski par naju naloži in odpelje do planinskega muzeja. Sva bila res zagrizeno kmalu v dolini (že že, ampak midva sva še od včeraj, je le mogočna gora tale Oltar!).

Ej, ko bi premogla pero umetnika, povedala bi, da se Oltar skriva tam v divjini in budi svobodo, moč...

V soboto sva se s Tedijem odpravila na en tak kratek športni dan nad Zadnjico. Popoldne so bile napovedane neke padavine zato sva si izbrala nekaj lažjega, samo tako da ostanemo v formi :). Domislila sva se tega kuclja, ki sva ga lani že obiskala z Dalenjcem. Po 2 urah hoje sva bila pod steno, snedla sendvič in vstopila v kamine v skrajnem levem delu stene. Težavnost ni nikoli presegla klasične štirice (točno to sva iskala, haha), varovanje se večinoma ureja z metulji, na prvem stojišču je ostal en klin. Zgornjo skalno stopnjo sva plezala nenavezana in po dveh urah in pol stala na robu stene. Brez silnega obiranja sva se pobrala dol ob vedno bolj številnih oblakih :). Nastala je Džoli (200 m, III-IV), ki ni najlepša, je pa naša :).

Zaradi napovedi slabega vremena smo se odpravili na Vršič plezat manj obiskano smer Biljard V+/IV,III, 200m. Po "krajšem dostopu" smo prišli do vstopa v smer. Začetek smeri je res fascinanten, ko kar ne veš kje bi začel. Po začetni plati je plezarija stekla. Uvodnemu detajlu smo se ognili daleč naokrog zaradi mokrote. Celotna smer ponuja dobro skalo, vendar brez previdnosti ne gre. Tako, da smo kar hitro priplezali do vrha in se abzajlali do vznožja.

Ker dežja kar ni hotelo biti, nam ni preostalo drugega kot da se lotimo še ene smeri. Za "razplezat" smo se lotili še smeri Severni raz IV-/III, 300m. Začetek je zanimiv potem pa sledi en cel cug *DNK. Od podora, ki se je zgodil nedolgo nazaj sledi boljša skala. Vreme se je že kvarilo, tako da smo hiteli. Na vrhu so nas že pričakale prve kapljice. Hitro smo se preobuli in sestopili po Hanzovi poti. Do avto smo prišli rahlo premočeni. Kljub slabi vremenski napovedi smo se naplezali.

*DNK - dobesedno navaden krš