Včeraj sva se kljub grožnjam s plohami z Jankotom podala v Zadnjico pogledat Malo Špičje. Če bo šlo, super, če ne pa tudi je bil moto, ko sva zjutraj začela dolg dostop. S pašnim korakom ostarelega gamsa sva bila v slabih 3 urah pod steno. Dokaj optimistično sva gledala prehode in si bila enotna, da poskusiva. Z vsakim metrov je smer bolj presenečala. Pozitivno :). Skala je bila vedno boljša, prehodi vedno bolj nori, klanci pa tudi:). Velika odlika stene so številne gredine in police, ki omogočajo zelo udobna sidrišča :). Zadnji trije so fantastični, najprej po čudoviti zveriženi poči, nato po drugi poči in prestop levo v tretjo poč, za zaključek, preden stopiš na tople trave vrha, pa še krasen kamin :). Skratka, smer je dolga približno 200 m, težave sem pa tja povohajo petico, varovanje pa odlično s klini in metulji. Dva klina počivata v pokah - prvi na prvem sidrišču, drugi pa v poči 4. raztežaja. Z vrha sva hitro pobegnila pred dežjem, ki naju je neuspešno lovil in v slabih 2 urah sva se že peljala proti Kranjski Gori k Milošu in Urški. Tam pa prešerno razpoložen izpitnik Željo in Gres in šef AO Mojstrana in začela se je druga zgodba... :)
