V soboto sva se s Tedijem odpravila na en tak kratek športni dan nad Zadnjico. Popoldne so bile napovedane neke padavine zato sva si izbrala nekaj lažjega, samo tako da ostanemo v formi :). Domislila sva se tega kuclja, ki sva ga lani že obiskala z Dalenjcem. Po 2 urah hoje sva bila pod steno, snedla sendvič in vstopila v kamine v skrajnem levem delu stene. Težavnost ni nikoli presegla klasične štirice (točno to sva iskala, haha), varovanje se večinoma ureja z metulji, na prvem stojišču je ostal en klin. Zgornjo skalno stopnjo sva plezala nenavezana in po dveh urah in pol stala na robu stene. Brez silnega obiranja sva se pobrala dol ob vedno bolj številnih oblakih :). Nastala je Džoli (200 m, III-IV), ki ni najlepša, je pa naša :).
