Sredo smo Gres, Poli, Cuker (tri hrane:) in jaz namenili dvem ljubeznim. Hribom in ferajnu. Z Boštom sva šla v Severozahodni greben, druga dvojica pa v Kratkohlačo. Kljub temu, da snega praktično skoraj ni več, se je mestoma vseeno gazilo do kolen. Sneg je bil južen, razmere pričakovano nikakve. Pa je bilo vseeno super. Greben je res uživaški, varovala sva se en cug, večinoma pa ni večjih težav. Sestopila sva čez Srebrno sedlo v Repov kot, v dolini pa sta naju že čakala navdušena prijatelja, ki nista mogla prehvalit "hukov" v Kratkohlači. V stilu dneva smo zaključili na ferajnovskem martinovanju.

Sprejem bil je živ!

Nekoliko zaspani še smo lezli iz avtomobilov na planini Blato, pa četudi ni bilo ravno zgodaj. Za nekaterimi je bila že ena noč na Vogarju, glavni razlog pa, da je bila prva novembrska sobota pač siva. A so nas kaj hitro za dobrodošlico prebudile prve dežne kaplje. Nismo se dali, pisana karavana je po brezpotju krenila proti Jezerskemu Stogu. Ucvrli smo jo po strugi grabna, pa po uhojeni poti čez planino Krstenica, po grebenu do skal, potem pa še nekaj plezanja in že smo bili na vrhu. Ne, ne, ni šlo tako zlahka, kot se sliši. Druga skupna tura je bila pravzaprav pravi mali oviratlon. Dežne kaplje so se spremenile v naliv, gorski vetrovi so nas skorajda prestavljali po pobočjih, mokra oblačila so se lepila na nas, skale so bile spolzke, nekatere so se začele celo nevarno premikati ... Še sreča, da smo nadeli čelade, da smo v nahrbtnikih imeli rokavice in kako termovko čaja ter da je zaokrožila steklenička domačega šnopsa. Tako smo lažje kljubovali skorajda apokaliptičnim vremenskim razmeram. Vodja ture je ocenil, da je čas za obračanje. Osvojili smo zgolj enega dvatisočaka, zasneženemu Mišelj vrhu pa le pomahali.

Čeprav smo med turo glasno sanjali o vročih tuših na Kosijevem domu, smo bili zadovoljni že s tem, da smo mokra oblačila zamenjali s suhimi. Kakšen luksuz! In to že ob enih popoldne. Kako pa smo zapolnili časovno vrzel do večerje? Na sto in en način. Nekateri so se zavlekli v topel objem postelj, drugi skupaj z nemškimi junaki trepetali v Steni smrti in stiskali pesti, da jim vendarle uspe preplezati 1800 metrov visoko severno steno Eigerja, tretji so tarokirali, četrti klepetali ob čaju, peti pa ... Peti pa so se po naključju nagnetli v kasneje zloglasni tečajniški sobi 23. Idealna priložnost za temeljitejše spoznavanje novih obrazov. Zakaj alpinistična šola, zakaj sploh hribi, kje, kdaj, kako pogosto , kaj in kdo nas navdihuje ... Bolj kot so tekle besede, bolj so krožile domače 'arcnije'. Ali pa je bilo mogoče obratno. Ob vse večji sinergiji, tudi s starimi ferajnovskimi mački, smo končno dočakali težko pričakovani sprejem.

Kot skrbno varujejo recepte za vse najboljše sladice, tudi vseh detajlov izjemnega večernega programa ni mogoče izdati. To, da je bil rdeča nit zvit štrik, pa najbrž ni treba posebej poudarjati. Dvanajst od 15 tečajnikov je bilo bolj milo kaznovanih, tudi 14 mlajših pripravnikov naslednji dan najbrž ni čutilo posledic, starejša pripravnika, Redarka in načelnik Željo, sta menda tudi s povečevalnim steklom iskala sledi minule noči. Še najbolj se je namučil Žile, ki si je med vrhunskim prvenstvenim vzponom poleg marog in potrditve naziva alpinist pridelal še blažjo višinsko bolezen. Ravnatelj šole Bošt/Slatki/Cuker pa, to je za zapisnik že treba dodati, da se ob kaki priložnosti ne pozabi, za priznanje alpinističnega inštruktorja ni dobil potrdila na zadnjo plat. O tem, kaj pa se je dogajalo po koncu uradnega programa, kronisti bolj skopo poročajo. Bilo je živahno, pokale so strune, na koncu pa tudi glasovi. Stolov, ki po divji noči niso mogli več sami stati, nismo prešteli, ena mokra 'deka' pa bo ostala kronski dokaz tega, da na streho ni šel nihče in da okno še vedno pušča. Ker rok trajanja različnim sokovom hitro poteče, smo poskrbeli tudi za to, da so na koči po našem odhodu lahko obnovili zaloge pijače.

Ja, kar noro je bilo. Največja hvala in najvišji alpinistični čini vsekakor gredo organizatorjem sprejema! Pa tudi vsem udeležencem, ki so igrali po njihovih pravilih. Eno zvezdo si zasluži še oskrbnik Igor, človek mehkega srca, ki je ponočeval dvakrat zapored in še pred zajtrkom dal zadnjo rundo. Pa tudi kuharica, ki je zjutraj spekla jajca, ni bila kar tako.

In če še potegnemo črto ... Sprejem res bil je živ!

Gregorčič je namignil, naj v soboto od doma ne odhajamo prezgodaj, in nebodigalen smo Sandra, Klaudija, Janko, Marko in Marjeta takoj poslušali. Poteza se je izkazala za odlično, saj smo si morebitne zablode vsaj v prvem delu prihranili. Nekdo je zagazil pred nami. Ko sta se naša nesojena vodnika obrnila, ker nista znala več naprej, je železničarska pamet (beri Janko) našla prehod, kjer ni poti. Po tem je bila orientacija do Bivaka 2 igrivo lahka, a smo do njega vseeno komaj prilezli. Tehniko gaženja z ritjo v snegu bo pač treba še izpiliti. Smo pa zato do potankosti obvladali temperaturo v bivaku. Markovo flambirano sadje je uspelo živo srebro s prvotnih -2 stopinj Celzija dvigniti na celih 9,5 stopinje in niti do jutra temperatura ni več padla pod 7 stopinj. Proti Rokavskemu ozebniku se nam zato ni prav nič mudilo. Raje smo se, uživajoč v jutranji sončni kopeli, drug drugemu umikali na rep kolone in se nazadnje vsak po svoje po vseh štirih valili proti trdnejšemu terenu. Vrsto smo strnili šele proti sredini ozebnika, kjer pa se je šele zares začel preizkus volje in je še Tinček zajokal. "Idealne razmere," se je smejalo Jankotu, ko je grebel proti vrhu in razmišljal, kako bo odsmučal nazaj v dolino. Ostali pa po riti veselo za njim :D

Danes sva šla z Gresom malo gazit proti Kamniškemu sedlu in lahko z gotovostjo rečeva, da se je zima začela in da že pošteno tolče s šapami :). Snega je bilo ogromno, tako da sva iz varnostnih razlogov opustil ritje sedla :). Bilo je vseeno fino, veter je napravu piling na obrazu in šnopec pri Jurju še nikoli ni tako pasal. Žal nama je obema odrezal noge, verjetno zato, ker sva ga zalila z bjrco :). No, jota je potem postavila stvari na svoje mesto :D. Letos bo dobra zima ;).