V nedeljo, 12.9. sva z Nejcem Mrakom (AO Radovljica) zlezla Bratovsko v Srebrnjaku (V+/IV+, 450m). Smer je zelo lepa, skala pa res izjemna. Večina varoval je že v skali, prav pa pridejo metulji in kak klin. Sidrišča so večinoma narejena, so pa kar daleč narazen in primerna za 60m vrv. Skica v Miheliču je kar OK, še boljša pa je na plezanje.net.

Dan je bil izjemno lep, plezarija pa uživaška. Toplo priporočam.

Prispeval: Anže Dobrilovič

Sobota, deset zjutraj, z Robijem pod steno Vežice. Nikjer žive duše. Večina smeri je bila odeta v temnejše odtenke, planirana Geršak-Grčar pa je oddajala še nekaj poletnih svetlih nians. 

Vstop v smer sem hotel prestavit za par deset metrov nižje, pa Robiju ni blo všeč. Pa naj bo po njegovem, se nočem zamert Ferajnmajstru.

V smer se požene Robi. Stil plezanja je že prilagodil jesenskim časom: par gibov, pa dih v roke. Ta stil sem prevzel tudi sam, vendar sem ga že v drugem raztežaju opustil. Nekje na sredi smeri naju končno najde sonce, vendar se z oblaki niso mogli zment, kdo bi gospodaril nebu.

Skala v smeri je odlična, še celo mesta z II niso podrta. Plezanje ena sama uživancija. Poleg poteka še ena navrtana smer, tako da je mogoča uporaba navrtanih štantov. Ko se skica konča, se pustolovščina prične. Skica te pripelje na travnato rampo, vrh Vežce pa je še kar nekaj raztežajev višje. Približno sva poiskala prehode in jih šla tipat. Plezanja še zdaleč ni konec, za zanimivost ture pa poskrbi votlina z luknjo v strehi, v katero najprej zlezeš, nato pa še skočiš čeznjo.

Po dobrih šestih urah uživaškega plezanja, na vrhu veter poskrbi, da se vetrovka ne bi samo zraven nosila. Sledi rušenje (prebijanje skozi ruševje) in daljša varianta sestopa med Dedcem in Vršiči. Do avta sva prikorakala po temi. Spotoma sva rešila življenje še mladi gozdovnici, ki je zašla v temnem, srh vzbujajočim in malodane pra gozdu.

Včeraj sva z Boštjanom zlezla Direktno v Štajerski Rinki (VI/V, 600m). Dan je bil čudovit in zelo primeren za plezanje. Spodnji del je res dober in atraktiven, skala več ali manj zelo dobra. Izhod izpod streh in previsov, pod katere priplezaš, je res fenomenalen in ne moreš si kaj, da ne bi občudoval prvih plezalcev, v kakšen divji svet sta se podala in bila potem bogato nagrajena. Smer vsekakor upraviči svoje ime in ne okoliši kaj dosti okoli direktne linije.

Ker nisva hotela, da bi tura izgubila na veličastnosti (glej Mihelič), sva zlezla tudi zgornji del, ki ga večina plezalcev menda izpusti in izpleza po polici levo na dveh tretjinah smeri. Z Miheličem se strinjam, če se leze Direktno, se zleze celo smer, ne pa spizdi ven. Je pa res, da je zaradi slabše skale (ne pa podrtije, kot je slišati) kljub nizkim ocenam, plezarija kar resna, pa tudi klinov praktično ni več, le tu in tam kakšen za orientacijo. Mihelič na koncu sicer pleza dvojko, a če greš približno po opisu, imaš še v zadnjem raztežaju pošteno štirico.

Vsekakor priporočljiva smer in če jo zlezeš tako, kot je treba, torej do vrha, imaš na vrhu res filing, da si zlezel nekaj dobrega.

Prva asociacija, ko sem se pripeljal v Ailefroide je bil Val di Mello, ki sem ga obiskal dve leti nazaj. Dolina na koncu sveta obdana z granitnimi stenami po katerih se spuščajo slapovi.

Ailefroide leži v narodnem parku Ecrins v Haute-Alpes, Francija. Najbližji večji kraj je Briancon skozi katerega smo se pripeljali preko Italije in prelaza Montgenevre.

Ailefroide je manjši kraj z velikim oziroma ogromnim avtokampom. Poleg avtokampa je tu še trgovina Spar, trgovina z gorniško in alpinistično opremo, še ena trgovinica, hiška z gorskimi vodniki, hiška s turističnimi informacijami, hotel in še nekaj hišic.

V kampu sta nas že pričakala Luka in Maja, ki sta po potikanju po Avstriji in Švici na zborno mesto prispela že dan prej. Od njiju dobimo prve informacije, kje je kaj (WC in že zgoraj naštete stvari). V kampu v neposredni bližini toaletnih prostorov je bila tudi ena hiška z eno sobo, kjer se je dalo ob normalni razsvetljavi tudi ponoči kaj prebrati. Tega mi nismo rabili, ker smo imeli ves čas lepo vreme in vedno kaj za počet. Toaletni prostori niso ravno vrhunske kategorije a kljub temu nudijo vse kar se v poletnih mesecih, ko je kamp odprt tam potrebuje. Le toaletni papir je potrebno imeti s seboj in angleški WC nima desk kot bi se takšni napravi prileglo. Čučavcev pa nimajo. Pa smo šli spat.

Zbudili smo se v nenormalno hladno jutro. Mogoče od tu ime kraja. Da smo se ogreli smo si najprej skuhali čaj. To se je ponavljalo vsako jutro. Ko je tudi na našo parcelo posijalo sonce smo kar hitro odmetali topla oblačila in kmalu že iskali senco. Jaz prvi dan vedno rabim nekaj časa, da se orientiram v prostoru in času, zato sem dan začel z obveznim hitrim sprehodom v bližnjo okolico kampa. To je do tistih hišk v okolici Spara. Ko smo se vsi spravili pokonci in pozajtrkovali, vključno z Juretom, smo se sprehodili do bližnjega plezališča, da začutimo granit. Do večina plezališč in daljših navrtanih smeri je iz kampa samo sprehod saj se stene dvigajo kar iz kampa ali pa vsaj njegove bližine. To je res ena velika prednost kraja, saj ni treba vsak dan zaganjati avtomobilskega motorja, ki večino časa lahko počiva ob šotoru. Plezališča so lepo navrtana povsod pa se je na vrhu potrebno prevezati. Ni tako komot kot v Črnem kalu. Ocene v granitu pa se mi zdijo malo drugačne kot pri nas. V 6a še vstopit nisem mogel. Kar nekaj. Plošča brez razčlemb pa še pokončna. In sem se odločil, da bom daljše smeri izbiral kar previdno. Za zaključek dneva je Luka spekel še goro palačink in dan je bil popoln.

Naslednji dan sem se z Majo, Lukom in Juretom spravil v 400m raz, ki je lepo viden iz kampa. Če je lepo viden iz kampa je lepo viden tudi kamp z raza. In res je razgled s celotne smeri fenomenalen. Smer smo zlezli kar hitro. Še dobro, da smo zgodaj vstali in vstopili prvi. Takoj za nami so se nabrale še tri naveze. Zadnja od njih je bila na vrhu vsaj 2 uri za nami. Nekoliko neugoden je bil spust ob vrvi, ker poteka mimo smeri, kjer nekateri plezajo sidrišča pa niso ravno logično postavljena.

Da ne bi bil dan enak dnevu prej, smo se podali še v visokogorje. Zjutraj smo podrli in pospravili polovico šotorov se na recepciji odjavili in se odpeljali do konca doline, kjer je 300m višje veliko parkirišče, ki je izhodišče za dostop na Črni in Beli ledenik. Mi smo jo ubrali proti Belemu ledeniku. Do prve koče Glacier Blanc (2542m) je speljana lepa široka pot po kateri se valijo trume planincev v glavnem starši s otroki, ki so uživali šolske počitnice. Tisti, ki počitnic ne uživajo več s starši so bili verjetno na morju ali v krajih kjer ni potrebno toliko napora, da dosežeš nek cilj. Večina od teh planincev je imela za cilj prej omenjeno kočo. Manjši del pa se jih je skupaj z nami podalo do naslednje koče Ecrins (3175m). Nekaj časa smo še hodili po kopnem nato pa smo stopili na položni Beli ledenik. Koča Ecrin se nahaja približno 100 višinskih metrov nad ledenikom zato smo preden smo sestopili z ledenika še na hitro ponovili gibanje naveze po ledeniku in reševanje iz razpok. Po končanem hitrem tečaju smo zagrizli v peščeno pobočje, ki se je na srečo kmalu spremenilo v kamnito in tudi lepše uhojeno. Končno pri koči, počitek, razgledi, odlična večerja in govor oskrbnika, ki ga sicer nisem nič razumel a moral je biti fenomenalen saj so se vsi, ki so ga razumeli pošteno smejali. Še dobro, da sem imel zraven Mathieuja , Nino in Luko za simultano prevajanje. Tako sem izvedel, da je oskrbnik govoril o spremenjeni poti na Ecrins, ki se je spremenila zaradi spreminjanja ledenika. New for 2010. Pot po novem vodi v velikem cikcaku. Dolga pot. Na srečo so vodniki čez razpoko po stari trasi postavili lestev. Prava atrakcija. Še dolga prečka do škrbine kjer se pot razcepi na Barre des Ecrins (4102m) in Dom des Ecrins (4015m). Ker smo bili bolj bogi smo zavili na Dom. Na vrhu smo se poslikali in se po isti poti odpravili v dolino.

Po dveh dneh hoje in pridobljenih nekaj žuljih se je prileglo malo daljše poležavanje in ogled Briancona. Skozi Briancon sem se že večkrat peljal a običajno ni bilo nikoli časa za ogled mesteca. Hitro smo se pomešali z ostalimi FT in bili smo isti oni. Ogledali smo si stari del mesta, se sprehodili do ene od bližnjih trdnjav in si ogledali planinski muzej. Mesto se mi nikdar ni zdelo ne vem kako prijazno, a tokratni ogled je nekdanji vtis majčkeno popravil.

Petek je bil spet dan za plezalke. Z Juretom sva šla plezat eno 500m smer. Mathieu, Nina, Janža in Mojca pa eno krajšo. Obe smeri sta bili bolj lahki tako, da se nismo pretegnili. Je pa bilo spet lepo in lepi razgledi tokrat z druge perspektive, ker je smer peljala po hribu na drugi strani doline. Ko sva z Juretom prišla v kamp naju je pričakala prazna parcela. Maja in Luka sta med tem spakirala in odšla na Mt. Blanc, ostali člani pa so odšlo na eno ferato. Tako sva se z Juretom odločila, da greva pogledat eno plezališče in še malo pofrikat. Parkirava avto pobereva opremo in gas. Na enkrat se znajdeva na neštetih stezicah in nobena naju ni pripeljala do plezališča. Povsod samo neki srednjeveški ostanki. Zato se vrneva do avta zloživa opremo in spet sva bila FT in sva šla gledat srednjeveške ostanke in stare trte. Kmalu sva prišla tudi do plezališča. S sabo nisem imel plezalne opreme, sem pa imel fotoaparat in kar sem lahko naredil je bilo nekaj slikc.

Glede na lahko plezarijo prejšnji dan, sem si za zadnjo smer izbral malo težjo. Ampak samo za malenkost. Oba z Juretom sva bila kmalu presenečena kako različna težavnost je lahko ocenjena z enako oceno. Nekaj časa sva se še borila potem pa sva imela gladkih plošč dovolj in sva se spustila v kamp. Zvečer smo se odpravili še v bližnji Vallouise na vaški festival, ki me je presenetil z bednim bendom, ki je nastopal z v angleščini. Zastavilo se mi je vprašanje: Ali pri tako zavednih državljanih, ki niti v muzejih ne dopuščajo drugega jezika kot francoskega, res ne premorejo benda, ki bi nastopal v njihovem jeziku?

Teden je bil hitro naokoli in s tem čas za odhod domov. Šefu sem obljubil, da bom v ponedeljek v službi. Plačali smo vse kar je bilo za plačat, a vseeno je ostalo nekaj neporavnanih računov in nekaj izzivov. Upam, da se še vrnem.