Prispeval: Anže Dobrilovič
Sobota, deset zjutraj, z Robijem pod steno Vežice. Nikjer žive duše. Večina smeri je bila odeta v temnejše odtenke, planirana Geršak-Grčar pa je oddajala še nekaj poletnih svetlih nians.
Vstop v smer sem hotel prestavit za par deset metrov nižje, pa Robiju ni blo všeč. Pa naj bo po njegovem, se nočem zamert Ferajnmajstru.
V smer se požene Robi. Stil plezanja je že prilagodil jesenskim časom: par gibov, pa dih v roke. Ta stil sem prevzel tudi sam, vendar sem ga že v drugem raztežaju opustil. Nekje na sredi smeri naju končno najde sonce, vendar se z oblaki niso mogli zment, kdo bi gospodaril nebu.
Skala v smeri je odlična, še celo mesta z II niso podrta. Plezanje ena sama uživancija. Poleg poteka še ena navrtana smer, tako da je mogoča uporaba navrtanih štantov. Ko se skica konča, se pustolovščina prične. Skica te pripelje na travnato rampo, vrh Vežce pa je še kar nekaj raztežajev višje. Približno sva poiskala prehode in jih šla tipat. Plezanja še zdaleč ni konec, za zanimivost ture pa poskrbi votlina z luknjo v strehi, v katero najprej zlezeš, nato pa še skočiš čeznjo.
Po dobrih šestih urah uživaškega plezanja, na vrhu veter poskrbi, da se vetrovka ne bi samo zraven nosila. Sledi rušenje (prebijanje skozi ruševje) in daljša varianta sestopa med Dedcem in Vršiči. Do avta sva prikorakala po temi. Spotoma sva rešila življenje še mladi gozdovnici, ki je zašla v temnem, srh vzbujajočim in malodane pra gozdu.
