Papi je za vikend dobil odpust in tako smo Rambo, Papi, Mojca in jst zavili do lepe naše pogledat, kako se kaj frika tam doli. V bistvu je bilo doli veliko bolj mrzlo kot pa na celini, ampak tega takrat še nismo vedeli . No, prvi dan smo orali po Limskem kanalu, se pod noč premaknili do oštarije na pico in pivičko, se potem še malo premaknili proti Rovinju na še eno pivičko, končali smo pa na obali z radlerji. Naslednje jutro je potekala bitka z vetrom, meglo, kolesarji in, za naše netrenirane mišice, malimi grifi. Kot družba starih prdcev smo se super naplezali, pa še Rambo se počasi vrača med nas .

Včeraj smo si za turnosmučarski cij izbrali Škrbino nad Dolino, 2353m visoko škrbino vzhodno od Špika nad Špranjo. Štartali smo na smučišču, ki zaradi pomanjkanja snega ne obratuje. Kmalu smo odvili na gozdno cesto, ki pelje do bližnje planine. Tako pešpot kot tudi turnosmučarska sicer sekata vse ovinke a je tokrat snega premalo. Cesta je v celoti lepo zasnežena in lepo smučljiva. Če pred planino pridemo iz gozda, kjer se je odprl pogled na greben Jerebica-Kanin. Od planine dalje je naklonina vedno večja. Snežna odeja je bila zvožena in trda in kar malo me je skrbelo kako bedna bo smuka. Do vrha škrbine le malo smučarjev vztraja s smučmi. Na vrhu škrbine se odpre pogled na Montaž, kjer smo se kljub vetercu zadržali kar nekaj časa. Smuka je bila presenetljivo dobra saj smo našli lepe nerazrite prehode, kjer smo res uživali.

Včeraj sva se z Mojco popoldne odpravila na Jezersko potipat Teranovo. Odločitev je bila super, ker so v času najinega dostopa vsi že sestopali, tako da sva bila v smeri sama . Razmere so bile fajn, skoraj nič pršiča, veter v zgornjem delu pa tudi ni preveč motil. Še več, dal je pridih alpskosti . Skratka super smer za spočit glavo. Pejte dokler je še.

Včeraj, 22.1.2001 smo dve železničarski navezi preplezali eno najlepših slovenskih zimskih klasik, Grapo med Šitami in Travnikom, IV+/4, 90°/75°, 45°, 650m. Prva naveza sva bila z Boštejem, druga pa Maja in Anže. Razmere so bile spodaj, v strmem delu idealne, za kar je poskrbel hud mraz. Zgoraj, ko se je treba po naravnih prehodil prebiti na rob stene, pa je bilo precej nepredelanega, mestoma kložastega snega. Plezali smo levo varianto izstopa. Do roba stene sva potrebovala okrog šest ur. Sestopili smo na Vršič, zaradi dolgih prečenj in hudega vetra, ki nas je spremljal vso pot, smo ga dosegli že v temi. Anže je imel prevoz v Tamar, mi trije pa smo v Erjavčevi koči brez večjih težav pospravili golido čaja.