Francija - Provansa - frikat in te reči. S temi Robijevimi besedami se je 'uradno' naznanilo, kaj bomo počeli čez prvomajske praznike 2010. Po dogovarjanju preko foruma in elektronske pošte je kar naenkrat bil že petek - in čas za odhod. Presenetljivo nismo praktično nič zamujali - okoli pol enajstih zvečer smo se dobili pri Ireni, kjer se je naši trojici (poleg mene še Anže in Blaž) pridružila še Irenina kolegica Joži, vozili pa smo skupaj s Stenom in družino. Po obvezni uvodni birokraciji (spoznavanje, 'small talk', kratek postanek na bencinski črpalki) smo se le odpravil na pot, najprej čez severno Italijo, kar pa je večina potnikov rdeče Toyote tako ali tako prespalo. Še najbolj posrečen je bil revež Blaž, ki se je na natanko dve uri zbujal in spraševal, če je voznik še OK za vožnjo (ah, seveda, kaj pa je dvanajst ur, dej no dej). Ne vem točno čemu je to počel, saj se mi zdi, da bi on mirno spal, tudi če bi avto postal suženj fizike in končal na strehi.
No, relativno kmalu (sedem ur?) smo bili v Franciji. Pot nas je vodila čez prelaz Montgenevre, mimo mest Brianson in Gap do končnega cilja, vas Buis-Les-Baronnies (izgovorjava: bui-le-baroni, kjer se zraven delaš malo francoza), kamor smo prišli dopoldne, po približno dvanajstih urah vožnje. Nekaj zasluge gre tudi spretnemu gypsy-ju (GPSu). Kmalu za nami je prišlo še par avtomobilov, tako da smo bili v nekaj urah zbrani vsi. Praktično takoj po prihodu je padla odločitev, da se gre plezat - najbolj nestrpen je bil vsekakor Robi, ki je do tedaj nastopal kot varuška oziroma zabavljač otrok.
V okolici vasi so tri zelo velika plezališča. Prvo (Ubrieux) je bilo oddaljeno kakih deset minut hoje, druga dva (Saint Julien ter Baume Rousse) pa nekaj minut z avtom, vsak v svojo smer. Prvi dnevi so potekali v ustaljenem ritmu: nekaj ljudi se prebudi ob abnormalno zgodnih urah, večina ob (pre)zgodnjih urah, le moja malenkost se je iz šotora zvlekla ob človeku prijazni uri. Sledil je odhod na plezališča - nekega velikega dogovarjanja o tem, kam it, ni bilo, zmenili smo se sproti in glede na avtomobile, tekom dneva pa smo se srečevali tudi na plezališčih. Proti večeru (sedmih, osmih) smo se le znašli nazaj v kampu, kjer so se zgodile večerje. Ker smo bili v Franciji se je seveda zgodilo tudi vino (nekateri so sicer vztrajali tudi na pivu).
Po treh dneh tega ritma je nekako postalo jasno, da je sredi dneva le malo prevroče za plezarijo. Hkrati smo že razmišljali, da bi naredili kak dan počitka in se igrali franco... pardon, turiste. Naš dan počitka pa se je vseeno začel s kar nekaj preplezanimi smermi - tri naveze (Robi in Anže, Blaž in Marko ter Luka in js - Jure) so napadle daljše smeri v plezališču Saint Julien. Z Lukatom sva smer, dolgo 85 metrov, potegnila do vrha sto metrov visoke pečine, od koder se je pokazal res odličen razgled na našo vas ter širšo območje. Okoli enajstih dopoldne smo se že zbrali pod steno in pobegnili pred soncem nazaj v kamp. Tam smo uspešno držali pokonci nivo kulture (torej brali) ter varčevali z energijo (predvsem našo). Šele popoldne smo se dejansko odločili podpreti francosko turistično blagajno in odpravili proti mestu Avignon.
Vsaj tak je bil plan. Hitro pa je vmes padla reč, ki se ji reče Dekathlon. Francoski Giga šport križan z Iglu športom pa Lovskim Mojstrom. Športna trgovina vse-v-enem. Tu so neznano kam izginile vsaj dve uri, pa tudi denarnice so bile malo lažje. Še največ si je privoščil Anže, ki je med drugim kupil tudi neopren (saj veste, če sredi plezalne smeri naletite na kako jezero, v katerega se je treba potopiti). K sreči smo le nadaljevali pot še tistih zadnjih nekaj kilometrov v Avignon.
Tu smo zgledno opravili svojo turistično poslanstvo. Najprej smo se malo izgubili, avto za las zbasali čez par ozkih uličic, in se spet našli. Lukatov 'Das Auto' je imel strešni kovček, zaradi katerega je bil vstop v podzemno garažo kar tvegan podvig - na koncu je šlo za milimetre, ampak je šlo. Po Avignonu smo naredili en krog, se nafotografirali in najedli (še zdaj ne vem, kako se po francosko reče česnu). Glavna atrakcija mesta je gromozanska palača, v kateri so nekoč prebivali papeži in anti-papeži. Ja, res, preberite Wikipedijo, če ne verjamete, zanimiva zgodovina. Palača je mogoče še malo večja od le 'gromozanske'. Predstavljajte si gromozansko palačo, pa dodajte še par stolpičev, pa obzidje še malo dvignite. No, to imajo v Avignonu. In te okoli osmih zvečer naženejo ven iz parka, ki se drži omenjene palače, ker ga je bojda treba zapreti.
Naslednji dan (četrtek) smo se odpravili plezat že dopoldne, sredi dneva pa smo se vrnili v kamp, popoldne pa nazaj v plezališča. Enaka zgodba je bila v petek, kjer pa je sredi dneva padlo nekaj kapljic. Z Mojco sva se pred njimi skrila za pivom in vinom (nad katerim je bila seveda streha), medtem ko sta Blaž in Marko napadala smeri z integrirano zaščito proti dežjem. Previsne 7B, torej. Dež je hitro nehal, tako da smo še popoldne zlezli nekaj smeri. Naslednji dan pa so nas pričakali sivi oblaki in slaba napoved. No, po sedmih dneh sonca smo se že vsi naplezali, tako da je padla odločitev, da se vrnemo kar v soboto (namesto nedelje, kot smo sprva načrtovali).
Pot nazaj je minila brez zapletov. Iz kampa smo odšli v razmaku kake dobre ure, a smo se na cestah po Franciji in Italiji vsake toliko tudi videli, vsi pa smo potrebovali približno dvanajst ur. Vmes so seveda tekle obvezne italijanske kave - druge hrane voznik tako ali tako ne potrebuje.
Prvomajske počitnice so bile, v eni besedi, zakon. Vreme odlično, plezališča lepa, družba super. Kamp poceni in urejen, bližnja vas pa mala in prisrčna. Naslednje leto pa spet. Js mam še plac v avtu ;-)
