Bošte si je za izpitno turo izbral Desno v Ojstrici (V+/V, 550m). Dan D je bil v nedeljo, 1.8. 2010. Stena je bila zjutraj videti zelo mokra, a to plezarije začuda ni kaj dosti motilo, tudi tam, kjer je bilo mokro, je skala groba in plezalniki lepo primejo tudi na mokrem.

Sicer gre za smer samih prečk, ki turo podaljšajo vsaj za polovico glede na višinsko razliko, a tam, kjer gre smer navzgor, so raztežaji zelo lepi in skala odlična. Je pa treba priznati, da smer v zelo strmi in na videz težko prehodni steni najde lepe prehode. Izrazito grda sta le dva raztežaja, ki sta skupna z Modec-Režek in potekata po ozki, mestoma blatni in krušljivi rampi pod črnimi previsi, je pa izhod iz te rampe zelo lep. Malo nebodigatreba je tudi pristop na spodnjo gredino, ki je precej trentarski.

Smer ni opremljena, mestoma se najde kak klin za orientacijo, težji raztežaji sicer imajo par klinov, a so večinoma bolj slabi. Dobro opremljen je le drugi (in najlepši) raztežaj V+. Zelo prav pridejo metulji in tudi jebice, od klinov pa jesenkoti, univerzalci in profilci. Nekaj varovališč je bilo narejenih, večinoma pa jih delaš sam. Zanimivo je, da lahko kar nekaj vmesnih varovanj narediš na skalna ušesa, kar ni ravno značilnost naše skale.

Splošni vtis je, da je smer vredna ponovitve, Bošte pa je izpit suvereno opravil .

Večji del ekipe, ki je šla raziskovat v Ailefroide, se je vrnila domov. Prvi dan smo se navajali na granit v plezališču, naslednje dni pa smo lezli daljše opremljene smeri in osvojili Dome de neige des Ecrins (4015m). Maja in Luka sta nas zapustila v petek in do našega odhoda iz Francije osvojila še Mont Blanc (4810m). Vmes smo se šli še malo navadne turiste z ogledovanjem kulturne dediščine v Brianconu.

Doletela me je izjemna čast napisati poročilo o taboru našega ferajna v Dolomitih. Tabor se je uradno začel desetega julija v kampu Rocchetta (Cortina d'Ampezzo), čeprav smo skoraj vsak dan dobili še kakšnega zapoznelega prišleka. Vremenska napoved nam v prvih dneh ni obetala nič dobrega, zato so pesimisti že prvo noč na kup zbirali karte in različne družabne igre. Na koncu tabora smo ugotovili, da so se nas bogovi usmilili in nam podarili še lepše vreme kot je bilo lansko leto.

Vstajali smo zgodaj – okoli šeste ure zjutraj (haha, Juretova enačba je bila pa slednja: ura vstajanja = ura odhoda – 15min), pripravili opremo, pozajtrkovali, odvrgli bombo (Polijev citat :-P) in se odpeljali pod smer, ki je bila tisti dan na seznamu. Tečajniki smo se preizkusili v plezanju enakovrednih navez, zatikanju jebic in postavljanju frendov, varovali na svoje prve štante v gorah in se razvajali na skoraj popolni skali Dolomitov. Dosti smo tudi škljocali, saj je razgled res fenomenalen. V prvi polovici tedna je dež poskrbel da nismo pregoreli, saj je kot po pravilu okoli tretje ure vsak dan deževalo. Nekatere je zmočilo med sestopom, druge na poti do trgovine, ambicioznejše pa kar sredi smeri. Po preplezanih smereh je sledil seveda osvežilen tuš (in kakšni Led Zeppelini ali AC/DC v kopalnici ) in kosilo (brez problema bi lahko imeli znamko Barilla za sponzorja). Večer se je vedno zaključil s kakšnim pivom (in Jaša je za rojstni dan daroval kar nekaj litrov vina) in obveznim listanjem vodničkov smeri v Dolomitih. Na koncu tedna je pogovor tekel le še o zaporednih številkah smeri. Nekaj kolegov in kolegic se ni držalo samo skale in so prijeli tudi za ročke koles.

Po taboru AO Železničar v Dolomitih sem potreboval kar nekaj dni, da sem strnil misli in občutke. V znamenju super družbe, popolne skale in lepih smeri nam bo teh osem dni ostalo v dobrem spominu. Tečajniki/mlajši pripravniki smo prišli domov polni novih znanj ter izkušenj, zrasla pa so nam tudi jajca za plezanje v gorah. Po parih dneh doma imam v glavi le to: še nekaj čez 350 dni, pa gremo spet.

Poli: Kaj narediš?

Aljaž: Potegneš oba štrika!

Aljaž