Nekaj Železničarjev se nas je v družbi Rašičanov odpravilo na krajše Novoletne počitnice na Hvar. Po dolgem obdobju mokrega vremena v Sloveniji smo bili končno obdarjeni s sončnimi dnevi katere so nekateri izkoristili za sprehode in okrevanje drugi pa za plezanje, ki je bilo, kot vedno, prava uživancija. Le vstopnina v plezališče, s katero se še vedno ne morem sprijazniti, morda pusti grenak priokus.

Takole je bilo, najboljša izbira za nedeljo, ko je pihal jugozahodnik in je prinašal oblačnost nad Julijce. Ravnoprav snega - pršiča, da ni nevarno za plazove na dovolj podlage in najlepše vreme do popoldneva. Logična izbira po vseh teh parametrih je po Klabčiju prav nezahtevna Struška. Jaz sem se le priklopil. Bilo je kar nekaj naroda navzgor, zaparkirano skoraj vse do koder se je dalo skoraj brez problema z dvokolesnim pogonom. Spodaj idila s soncem in pravo temperaturo, gor pa po pričakovanju nekaj vetra, a ne prehudega, ki bi pokvaril užitek. Šla sva direkt do vrha - do kontejnerja. Od tu se je dalo do koče narediti kar nekaj lepih zavojev na pršiču in pa spihanem snegu (vredno je priti na vrh). Potem na čaj v kočo in nato 10 min spet malo navzgor do glavne široke grape, od koder se je očitno spustila večina smučarjev in boardarjev pred nama. Tu so se nama priklopili še Tadeja, Barbara in Tomaž, ki so pridrveli z Vogla od koder ji je prepodil veter in ne vem kaj še. Ta spust je prava uživancija, nenaporna po mehkem snegu, čeprav že deloma zvoženem. Spodaj lahko po cesti prismučaš skoraj do tal po poti, le nekaj peska se je treba izognit, najbolje z zavojem na stransko smučiščece pred spodnjim parkiriščem.

Končno lepo vreme in prava zima in šli smo na turni smuk nad 2000m. Štartali smo na Pokljuki se vzpeli na Viševnik kamor se je vzpenjalo še kar nekaj turnih smučarjev in planincev. Na srečo je včeraj zapadlo 15 do 20 cm suhega snega. tako da je bila hoja kar udobna. Z Viševnika smo se spustili proti Jezercu. Tu je bilo kar precej suhega snega, ki se je zadovoljivo držal trde podlage. Na jezercu smo zopet nalepili kože na smuči in se napotili na Veliki Draški vrh. Spodnji del je zaradi napihanega snega mehak nato pa je vedno bolj trd. Z zadnje strmine je včerajšnji sneg odpihnilo in ostala je samo še trda podlaga starega snega, ki za vzpon zahteva dereze. Na zadnji strmini nas je močan veter malo premetaval a hudega mraza na srečo ni bilo, zato sem se na vrhu vseeno za nekaj časa ustavil. Spust po trdi podlagi je bil prava uživancija in tudi spodnji mehkejši del po užitkih ni veliko zaostajal.

V torek sem se odpravil po mestnih opravkih, potem pa je ostalo še kar nekaj časa za, ... recimo smučanje. Ko sem se peljal proti severu sem se spomnil, da zna biti že nekaj primernega snega nad Kofcami. Tako sem se odpravil tja in ugledal širno belino nad gozdom. Ideja je padla za Kladivo, ko pa sem prikorakal po predirajočih ploščah neshojenega snega po razu na okoli 1700m me Kladivo ni več mikalo, jasneje se je kazalo na levi proti Velikem vrhu. Tako sem jo ubral prečno s smučkami na pot, a ne za dolgo. Trda plošča in stmina sta me prepričala da je varneje mahniti kar peš s smučkami v rokah. Na grebenu je bil pogled na Veliki vrh lep, a le od daleč. Nisem si želel tipati tla v vetrovnem oblaku na vrhu. Proti Kladivu je bilo zelo temno, tudi zaradi oblačnosti in ne le pozne ure. Odločil sem se še za par fotk in povratek. Ker sem bil sam, sem na ključnih mestih snel smuči. Ni bil ravno smuk, je bilo pa vse ostalo prav lepo.