Ker so v Maltatalu slapovi v glavnem odtekli sem se za vikend pridružil Mitji, Marti in Boštiju. Odpeljali smo se v Kolm Saigurn pogledat kako kaj stojijo slapovi. Kljub temu, da jih je odjuga dobro načela so bili za silo še uporabni. Prvi dan smo zlezli dva, drugi dan pa smo bili bolj raziskovalno nastrojeni in smo zlezli en slapič od 40m WI3-, ki menda še ni bil preplezan. Kar ne morem verjet. V bližini smo našli še en slap, ki tudi še čaka prve plezalce in pa eno grapico za katero tudi ni podatkov ali je bila preplezana. To sva z Boštijem obdelala. Ker je led v precej slabem stanju so nam smeri kljub nizkim težavam dale kar nekaj dela.

Danes smo zavili v Papijeve konce, da bi poskusili suho orodjariti. Bili smo trije plezači in en tekač. Dasiravno ni nihče od nas mojster obrti, smo se vseeno pogumno borili z luknjicami in poličkami in zajedicami ob škripajočih zvokih derez, cepinov in našega stokanja. Temperature pa bolj za frikat kot orodjarit .

Včeraj sva z Mojco zavila do Kotečnika in uživala v sončnem in toplem vremenu. Najprvo sva bila bolj kot ne osamljena, proti poldnevu pa se je nabralo kar nekaj navez. Uživali smo v Pisanem svetu in se čudili pomladnim temperaturam sredi januarja .

Ta vikend je kar nekaj Železničarjev pikalo po Maltatalskih slapovih. Danes smo se v led zapodili Boštjan, Mathieu, Jirži in jaz. Boštjan in Mathieu sta splezala slap Wintasun, z Jiržijem pa sva si izbrala lažji in daljši Stannerbach. Led je bil dober, le vode je bilo kar precej kar v tako položnem slapu kot je Stannerbach niti ni moteče. Na srečo tudi gužve ni bilo. Upam, da zime še ni konec in da bo mraz še pokazal zobe sicer se ledu slabo piše.