Z Alešem sva šla danes na Mangartsko sedlo čez Mangartsko planino. Odlično vreme s pomladanskimi temperaturami in lepim razgledom. Na vrhu je malo pihalo. Smuka pa tako-tako. Pomladanske temperature, pomladanski sneg.

Ker se spodobi  (sploh če se pelješ s hubštrauberjem), sem jo pa napisal. ''Vsemogočni Kolm prihajamo,’' sem si dejal zjutraj tam okrog 5:00, ko smo se porazdelili po avtih na vsesplošno znanem parkirišču na Tržaški. O sami poti do tja ne bi izgubljal besed, ker je itak bila tema vse do Avstrije.  V jutranjem svitu so se začeli kazati obrisi mogočnih avstrijskih vršacev, ki jih je z prvimi jutranjimi žarki obsijalo sonce.

Na izhodiščno parkirišče smo prispeli brez večjih težav, če izpustimo jutranjo zaspanost in drag čaj, ki smo ga popili na počivališču.

Zlaganju opreme iz avtomobilov je sledila mrzla vožnja z motornimi sanmi (razen važičev, ki so se lahko peljali v avtu). Ko smo prispeli do Naturfreunde haus, je bil dan že globoko v dopoldnevu.

Neučakani in očarani z lepoto arene, ki se nam je odpirala pred očmi, smo se na hitro namestili in že smo gazili proti prvim grabnom , v katerih so nas čakali slapovi.

Ker je bil vikend, Avstrijcev pa kot Rusov, smo več hodili kot plezali. Velja pa omeniti, da smo osvojili prvenstven slap. Pa naj bo kar GRUPNI, ga je poimenoval Robi. Tam enih 40m na oko. Za oceno bi bilo treba vprašat ferajnmajstra.

Večerji je sledil debatni krožek ter dogovarjanja o turi za naslednji dan. Odločili smo se, da se podamo na Sonnblick (3106 m ) po Nordwandrinne ( 50⁰, 700m) grapi.  Sledil je približno 6-urni vzpon na Sonnblick. Eni s smučmi in z bordi eni pa s krplji. Bližali smo se vrhu, strmina je naraščala in že smo se veselo preobuvali v dereze. Vrh smo osvojili brez težav.  Grapa je bila lepo narejena  in zahvala gre Anžetu pa Luketu, ki sta gazila kot prva in risala tirnice gosenici, ki se je vila navzgor po grapi. V vremenski postaji na vrhu smo se okrepčali in jo mahnili v dolino. S Špelo sva odkrpljala do prvega strmega pobočja. Spet je sledilo preobuvanje krpelj v dereze. Ob pomoči smučarjev, ki so naju budno spremljali z nekaj 100 m oddaljenega grebena, sva nekako sestopila čez prvi problem. Za njim je sledil še drugi pa tretji in noč se je nezadržno bližala. Vedela sva, da bodo tokrat v igri čelke.

Ob sestopu sva prispela do sedla, kjer naju je čakal avstrijski gorski policist. Bil je začuden in trdno odločen, da nama ponudi helikopterski prevoz. Ker se organu pregona pač ne sme reči ne, sploh pa v inozemstvu, sva z rahlo grenkim priokusom čakala na helikopter, ki naju je popeljal v dolino. Sledilo je zbiranje podatkov s strani policije in GRS in vsa druga suhopara, ki sodi zraven.  Moram pa rečt, da so pubeci  bili zelo prijazni in korektni.

Pri večerji je sledilo poročilo ostalim članom, ki so imeli prav tako izkušnjo z GRS. Le da pri njih ni bil v igri helikopter, ampak gorski  reševalec, ki jih je hotel na vsak način čim hitreje spraviti v dolino. Tudi projekcije niso manjkale. Maja nas je v soju projektorja popeljala na čudovito Aljasko in Mitja je zavrtel hud kajakaški filmček lastne produkcije. Huda stvar.

Po zanimivi izkušnji preteklega dne smo si tretji dan izbrali več ciljev. Eni smo šli »pikat«, ljubitelji pršiča so se podali na turno turo, eni so raje izbrali pohajkovanje po okoliških pobočjih.

Ker vsaka fajn zadeva enkrat mine, smo se tudi mi porazgubili po svojih mestih, ulicah in hišnih številkah.

Moram rečt, da ob poplavi občutkov  in najboljši družbi ni bilo lahko strniti vse misli, lahko pa zagotovo rečem da ste bili »the best« klapa in drugo leto spet.

V ponedeljek pred našim kulturnim praznikom smo se Rambo, Mojca in jaz zapeljali do Maltatala potipat, če je ostalo še kaj ledu. Cilj je bil Stranerbach, baje lep in dolg slap. Dolg je res, lep pa tudi, ravno pravšnji za mene starega prdca, ki ne hrepeni po ekstremih in vseh mogočih novodobnih X-ih. In smo šli, ga našli in uspešno tudi preplezali. Nekaj grenkega priokusa je sicer bilo ob novici, da je nekaj dni prej prišlo do nesreče s smrtnim izidom. Ali ipak, kot bi rekli v naši rajnki državi: "E pa sad šta je, tu je." Bilo je fajn.

Za vikend smo za tečajnike na Vršiču pripravili skupno turo s temo zimske tehnike. Ture se je udeležilo 18 tečajnikov, trije inštruktorji, en alpinist in en mlajši pripravnik. Prvi dan smo obdelali tehniko. Tečajnike smo razdelili v 4 skupine, ki so potem krožili po delovnih točkah. Delovne točke smo imeli razdeljene na varovališča v snegu in napredovanje naveze, spust ob vrvi na cepine in snežni krožnik, uporaba derez in cepina ter prerez snežne odeje s preizkusom stabilnosti snežne odeje in uporaba lavinske opreme z iskanjem s plazovno žolno. Vsi tečajniki so vse prikazano potem tudi sami ponovili. Sledila je večerja v Erjavčevi koči in po večerji za tiste, ki so si upali zopet ven še izdelava bivakov. Naredili smo tri bivake a se žal nihče ni odločil, da bi v katerem od njih tudi prenočil. Mogoče kdaj drugič. Naslednji dan smo se zbudili v oblačno in vlažno jutro. Vseeno smo se zapodili v Pripravniško grapo, katere vstop smo v megli sprva zgrešili a v drugo smo jo vdeli. Sledil je še vzpon na Malo Mojstrovko in nato spust do avta in na analizo v kočo na Gozdu.