Ker za soboto nisem dobil sotrpina, ki bi z mano delil konopec, sem se prislinil Gresu in Septoleti, ki sta krenila v Kogel. Tako sem lahko v tek spravil dolgoletno željo po uživaškem plezanju v Koglovem Virensu in Skutinem Južnem razu. Obe smeri se ponašata z odlično skalo, lepimi prehodi in nasploh estetiko, sploh Južni raz je naravnost uživaška smer.
Kmalu po šesti uri zjutraj smo v soju čelnih svetilk zakorakali po gozdni stezi navkreber. Zaviti vsak v svoje misli, smo v pašnem koraku ostarelega gamsa korakali proti steni. Kako sem pogrešal šelestenje odpadlega listja pod nogami in jesenske macesne. Pa rumenkasto travje, ki se bohoti pod ostenjem Kogla. Pa bodeče neže, ki se prebujajo v z roso umito jutro. Pika na i pa je vsekakor sedeti na balvanu pod smerjo in čakati na objem prvih sončnih žarkov novega dne.
Pomirjen sam s sabo, sežem po prvih grifih smeri in se poženem k višku. Ujamem ritem, plezam mirno, popolnoma osredotočen na naslednji gib. Metri se hitro nabirajo, prehodi si sledijo eden za drugim in po dobrih 30 minutah se znajdem na travah Kogla. Uaaa, kakšen občutek svobode in kakšna povezanost duše, psihe in telesa. Preobujem se v superge in nadaljujem proti Skuti. Veter se podi po planjavah in žvižga med balvani. Oblaki se lovijo po nebu, nastajajo, izginjajo, se združujejo...
Pod steno sta že dve navezi, a me prijateljsko spustita naprej. Vstopne metre smeri hitro premagam in se znajdem na razu. Skala odlična, prehodi fantastični, drzni, mestoma izpostavljeni. Ves čas me spremlja veter, ki nekajkrat preveri, kako dobro se držim grifov. Držim se tik desno ob razu, kjer je vsaj nekaj zavetja. Odlična skala mi riše nasmeh na obraz. Kar malo sem žalosten, ko stopim skozi naravno okno in se ustavim na koncu smeri. Tudi tole je šlo relativno gladko. Zadovoljen z dnevom, da nisem ostal doma, zakorakam proti vrhu Skute. Vsa radost do življenja, plezanja, narave bruhne iz mene skozi glasen krik veselja. Briga me, če me kdo sliši. To je moj dan! In kakšen dan je bil. To je življenje.
