Bila je sobota, ko je budilka zazvonila ob uri, ko ponavadi naredim v postelji prvi obrat. Ah, pa kaj bomo spali, na Grossglockner gremo! Zbor na Grudi, potem dneva (noči?:)) zmanjka za dobre tri ure in oči zopet ugledajo beli dan tik pred našim ciljem. Ravno smo imeli še čas premlevati misli, kako visoko te pripelje cesta in kakšen podvig bomo morali narediti z našimi ne preveč lahkimi nahrbtniki. Potem se je že odprl pogled na parkirišče in vrhom nad njim, waw. Misel na nahrbtnike kar izgine in že korakamo proti prvi točki (Stüdlhütte). Prijetne temperature, prijeten korak in nepričakovano hitro zagledamo kočo pred očmi. Vaja dela mojstra?:) Poiščemo prostor za naše šotore, počakamo še na ostale in nato naš taborček začne dobivati pravo obliko. Nismo se preveč obirali in kmalu odšli na ledenik. Najprej nekaj besed o ledeniški navezi in potem že iščemo razpoko za vajo. Demonstracija, nato smo padali v razpoke tudi mi. Ko vsi povadimo sledi še razčiščevanje naših težav ali bolje samogovor Polija:). Počasi misli začnejo uhajati h hrani, zato po nahrbtnikih pobrskamo po vrečah in jih napolnimo s snegom. Spustimo se k šotorom in kuhinja se odpre. Voda vre počasi, testenine se kuhajo dlje, a pogledi naokoli to opravičijo. Dan se počasi začne prevešati v večer, nase oblačimo vedno več slojev oblačil in ko se na nebu začnejo pojavljati prve zvezde, nas tople puhaste spalke kar vabijo k sebi:).
Ob pol štirih nas zbudi jutranji veter, pol ure kasneje budilke in dan se prične. Zajtrk, taljenje snega in že smo pripravljeni na odhod. Vsem je cilj vrh Grossglocknerja, nekateri se odločijo za normalko, drugi za Stüdlgrad, mi pa se odpravimo po severozahodnem grebenu (po prebranem –IV, časovnica 5-6h.. če je to res, smo jo mi prehiteli!:)). Dostop po ledeniku se v še ne čisto budnem stanju malo vleče, a se stanje takoj spremeni ko pridemo do grape in vstopa v smer. Kljub temu, da nam dereze in cepini še niso popolni znanci, kar lepo napredujemo. Pridemo do sedla, kjer se nam odpre pogled na steno in vrh, brez besed. Slika, dve, čokoladica in čaj in gremo v bolj plezalni del smeri. Popolna uživancija. Greben tekoče plezamo, pridemo do zadnjega skalnega detajla, kjer mi malo bolj jasen postane tudi smisel drytoolanja :). Vrh, čisto sami in pogledi z meglicami daleč naokoli. Še Gresova klobasa za ˝okrepčilo˝, potem pa sestop po normalki. Spakiramo šotore, se otovorimo in spustimo do parkirišča. Ja, lepo je blo! 
