Včeraj sva s Špelo plezala Bavarsko smer v Triglavu. Štart iz Ljubljane ob 4h in ob 8:30 sva bila pod steno. Pred nama je bila ena naveza kar ni slabo za tako lep dan kot je bil napovedan. Medtem ko sva se pripravljala je prišla še ena naveza in ko sem plezal še ena in ta zadnja je naredila celo štalo. Že v prvem raztežaju sta arogantno prehitela predzadnjo navezo, ki je čakala, da se smer sprosti in nato še bolj arogantno mimo mene, ko sem bil na vrsti za plezanje. Potem sem jih nekaj raztežajev čakal, ko jima je uspelo prehiteti še prvo navezo. Vodja te arogantne naveze je bil član GRS in vsaj od takšnih bi pričakoval primernejše obnašanje in predvsem skrb za varnost, ki jo je ogrožal saj se med prehitevanjem proži bistveno več kamenja. Smer je res klasika in v njej je zato pričakovati večje število navez, ki se ob strpnem vedenju, sicer nekoliko pošasneje, vseeno lepo zvrsijo. Pozivam vse, ki so tako dobri in hitri in nimajo potrpljenja plezati v vrstem redu kot se pride na vstiop, da si izberejo drugo smer. Triglavska stena jih ponuja obilo, ki so včeraj samevale.

Drugače pa je smer še vedno lepa.

Dežurni kronik Metek sporoča: Za vikend sva se s Polijem odpravila na planino Zapotok, z namenom da bi v tamkajšnjih okoliških hribih potegnila dve novi smeri. Polno opremljena sva se iz Ljubljane odpravila v soboto ob 6ih zjutraj in bila ob 10ih že pod vstopom v novo smer v Zapotoškem vrhu. Smer ponuja dobro skalo, z lepimi prehodi med strehami in previsi. Ko najdeš vstop, je praktično ne moreš zgrešiti ker gre potem samo še naravnost navzgor. Na planino sva se vrnila okoli 4ih, nekaj pomalicala, si pripravila opremo za naslednji dan ter pametovala, kje naj bi potekala nova smer v Srebrnjaku. Noč je bila takšna kot so vse noči ki jih prespiš zunaj - neprespana, vendar sva imela vsaj družbo dobrih mišk . Naslednji dan sva po zgodnjem zajtrku začela z dostopom in in nekaj čez 9.00 začela s plezanjem. Plezanje je bilo tekoče in skala super kompaktna, tako da sva po štirih urah in pol priplezala na rob stene. Vsa zadovoljna po lepo izkoriščenem vikendu sva se počasi opravila proti domu, vmes potamanila še zasluženo pivo...in zaključila odličen vikend .

V soboto smo z Miho in Zalo plezali Severni raz naveze Krobath-Metzger v Trbiški Krniški Špici. V isto goro me je pred tremi leti peljal Robi plezat smer Crozzoli-Zaccaria, ki je bila zame prva hribovska smer in se mi je takrat zdela popolnoma podrta in neskončno dolga. Kljub temu, da je Krobath-Metzger njena soseda, je skala skozi celo smer zelo dobra. Nas je pa Miss Julijcev vseeno kar namatrala.

Dostopali smo od koče Pellerini, kjer smo spali iz petka na soboto. Moja prva skrb je bil kamin, ki naj bi bil vedno moker in zoprn. Kamin je bil začuda precej suh - le v spodnjem delu je bil malo sluzast in brez ruzaka je kar šlo. Po težavnosti bi ga primerjal s tistim v smeri Jesih-Potočnik, le da je malo daljši. Zali in Mihu sem dol spustil pol cvilinga in gor potegnil vse tri ruzake, tako da sta se lažje basala tudi onadva. Bolj kot kamin so mi bili psihično naporni ostali deli smeri, saj klinov ni veliko, v najtežjem delu, ki je sicer zelo lep pa poleg tega tudi ni veliko možnosti za nameščanje svojega varovanja. Vseeno se lahko v njem z nekoliko truda sprostiš, saj je skala res odlična, prav tako oprimki in stopi. Nad tem delom sta sledila še dva težja raztežaja (težave mi je zaradi napačnega branja skice uspelo združiti v en raztežaj - za kazen spet malo psihiranja in viseč štant na razku), potem pa izstopiš v lažji svet. Raz se v zgornjem delu položi vse do stolpa ob vrhu (tam lahko zaviješ tudi na Kugyjeve police). Stolp smo obšli daleč po levi strani (kot svetuje Mihelič) in po grapi med stolpom in vrhom prišli do škrbine, kjer smo naredili štant še pod zadnjim težjim delom (v nasprotni steni smo pustili en klin).

Ker smo plezali prepočasi, smo kljub zgodnemu štartu bili na vrhu šele ob mraku. Zato smo se odločili za sestop po normalki proti koči Corsi in ne proti Trbiški škrbinici (že z Robijem sva takrat sestopila na napačno stran in potem štopala v Valbrunno). Kljub temu je bilo zaradi teme iskanje poti na trenutke kar sitno, ampak je šlo. Malo nad kočo Corsi smo se odločili, da preverimo kako bi bilo, če bi res morali bivakirati. Našli smo mehko travico med ruševjem. Kmalu nas je sicer začelo zebsti, ampak ni bilo prehudo. Če bi nas preveč zeblo, bi še vedno lahko šli do koče. Naslednji dan smo šli v kočo na zajtrk in po markirani poti nazaj do Pellerinija. Oskrbnica nas ni nič čudno gledala, ker nas eno noč ni bilo - očitno ni to v teh koncih nič čudnega (podobno zgodbo iz avgusta sem našel na AO Črnuče).

Nekaj slik je še na

https://picasaweb.google.com/116126943843564832200/KrobathMetzger#

Včeraj, tretjega kimavca, sta Anže (d'original) in Dalenjc (tudi d'original) lezla Spominsko smer v NŠG. Skala v smeri je večinoma kompaktna, le nad drugim kaminom in nad zadnjim detajlom je nekaj krušljivih naložb . V kaminih pridejo prav metulji, sem ter tja se najde kakšen sumljiv klin, tudi jebice sa da ponucat,...
Težavnost smeri ne popušča do vrha, njima jo je dodatno začinila mestoma mokra stena . V celi steni sva bila sama, tako da ni bilo motenj komunikacije .