Danes vreme ni bilo tako lepo a vseeno bi škoda bilo ostati doma. Pa smo šli. Spet v Avstrijo. Tokrat z Milanom, Iztokom in Ano na Ovčji vrh. Na parkirišču me je presenetila velika količina avtov. Dolgo časa je pot ratrakirana. Ko smo prišli ven iz gozda sem doživel novo presenečenje. Ogromno turnih smučarjev se je vzpenjalo po grapah proti Stolu. Pa sem mislil, da je nevarnost plazov. Pri Avstrijcih nikoli ne veš. Mi smo vseeno šli na Ovčji vrh, čeprav smo že vedeli, da nas bo pri spustu čakala neugodna predirajoča skorja. Vseeno sem upal, da se bom lahko spustil po severni strani in ujel kaj pršiča. Na vrhu je bila megla tako gosta, da nam ni preostalo drugega kot spust po smeri vzpona. Seveda po neugodno predirajoči se skorji. Vsake toliko sem uspel najti tudi nekaj kvadratnih metrov pršiča. Sem ga bil še toliko bolj vesel.
Zaradi velike splošne nevarnosti proženja plazov smo si za turno smuko izbrali bolj varen teren. Klabči, Neli, Nejc in jaz smo se odpravili na Malo Babo z dobrimi 1700m nadmorske. Štartali smo v bližini Karavanškega predora na Avstrijski strani. Kljub nizkemu hribu nas je vseeno čakalo 1200 višinskih metrov hoje. Dolgo časa smo hodili po položni gozdni cesti, ki pelje po dolini. Skoraj na koncu doline je pot postala strmejša. Ko smo končno prišli ven iz gozda se je v lepem vremenu odprli lep razgled na greben Karavank. Smuk v dolino pa je bil poglavje zase. Tako akrobatskega zmuka že dolgo nisem doživel. Ker bi bila smuka po smeri vzpona preveč dolgočasna smo jo ubrali po bljižnicah skozi gozd. Gosto posejane smreke, grmovje, hlodi, štori... Super je bilo.
Za čas kulturnega praznika dr. Fige smo se Železničarji podali na ledno plezanje in turno smuko v dolino slapov - Maltatal v Avstriji. Izhodišče je bila koča Gmunderhutte, število udeležencev je bilo 15, od tega 3 tečajniki.
Naše skupno druženje se je pričelo 7.2.2013 v večernih urah, ko smo se v koči vsi zbrali za skupno mizo (potem, ko sta Jure in Maja pririnila svoj avto do koče). Druženje se je pričelo na najboljši možni način - s pivom in pa obilno večerjo.
Na kulturni praznik smo že navsezgodaj pričeli vsak s svojimi aktivnostmi v ledu in na snegu. Tako sta se Metek in Primož zapodila v Superfeucht oz. njegovo varianto Supertrocken (WI 4-5; 140m), potem kasneje pa sta preplezala še Hockalmfall (WI 2-3; 90m). Kruh je vzel pod svoje okrilje tečajnika Miho in že navsezgodaj sta bila v slapu Hochalmfall (WI 2-3; 90m), potem pa sta preplezala še Klammfalle rechts (WI 2-3; 200m). Pred njima pa smo s tem slapom opravili še Luka skupaj z Barbaro in Septoleto, ki so potem nadaljevali še v levem kraku slapu Klammfalle (WI 2-3; 250 m) ter Robi, ki je za seboj vlekel Nejca in pa mojo malenkost. No, nam je potem uspelo zlesti samo en zug slapa Klammfalle links, potem pa smo obrnili zaradi pozne ure. Tudi Jure in Maja sta bila čez dan opremljena s cepini in derezami - no Maja je neki hotla sprobavat kako je plezat samo z eno derezo na nogi ;), pa si je potem premislila in je vseeno raje plezala z obema....
Bajda, Lovro in Tilen so namenili dan turni smuki oziroma pohodništvu...Večer je zaznamovalo Primoževa in Metkova preobrazba v "reševalca" in "nestrpno pričakovanje" najbolj zagretih lednih vitezev in pa ponovna obilna večerja.
Sobota 9.2.2013 ni bila prav nič manj aktivna, kot je bil prejšnji dan. Vse skupaj se je pričelo dogajati še bolj zgodaj kot v petek - Metek in Kruh sta si zajtrk kuhala ob 6ih, saj je bilo potrebno vzeti v zakup, da je nastopil vikend in da bo temu primerno več plezanja željnih (Čehe se je lahko že na daleč slišalo, ko so se drli hoooorký - po našem skupnem prijatelju googlu naj bi bilo to po naše naaaavali; Italijani pa niso kaj dosti zaostajali... :) :), svoj lonček pa so pristavili tudi domačini). Metek je vzel Septoleto, Primož pa Nejca in so družno opravili s slapom Stannerbach (WI 1-3; 400m) - kakšne težave je imel Metek na zugu, ki je bil po težavnosti dvojka, pa raje ne bom omenjal, navsezadnje je bil to kulturniški Maltatal ;). Z Lukom sva splezala Aluhol (WI 2-4; 180m). Kruh in Miha sta bila naspidirana - zlezla sta Vorderer Maralmfall (WI 3-5; 100m), Mittlerer Maralmfall (WI 2-5; 200m) in še Klammfalle links (WI 2-3; 250 m). Tudi Maja in Jure sta nadaljevala s plezanjem v slapovih, ampak ne vem točno kaj sta uspela preplezat.
Robi je ta dan namenil turni smuki, z njim je vijuge delal Bajda...
Po končanih aktivnostih je sledilo........ ja, obilna večerja, ki pa je padla v nas... no, razen Barbara se je šparala za palačinke :).
Zadnji dan - v jasno in hladno nedeljo 10.2.2013 sta bila Primož in Metek ponovno skupaj v akciji in preplezala sta Kathedrale (WI 5; 300m) - baje je mogu Metek Primoža na kolenih prosit, da bi šla v katedralo ;) in ker jima baje to ni bilo dovolj, sta preplezala še Wintasun (WI 4+; 160m). Nič manj zagnana nista bila Kruh in Miha, ki sta za zadnji dan preplezala Gamseck (WI 4+; 110m) in Wintasun (WI 4+; 160m). Robi v navezi z Nejcem ter Luka, Barbara in jaz kot druga naveza pa smo preplezali Mittlerer Maralmfall (WI 2-5; 200m). Jure in Maja sta se baje ta dan zabavala v slapu Klammfalle - če je bila ta zabava tako dobra kot tista, ko sta prvi dan potiskala avto v klanec, pa bosta sama povedala ;). Ta dan sta led okusila tudi Bajda in Lovro, ki je mogu sprobat nove petzlove stroje... No, ta dan pa je vijugam po zasneženih pobočjih namenila svoj čas Septoleta, če se je že tako borila za smučke pri Iglu-ju...
Skratka, če povzamem, kulturni Maltatal je postregel predvsem s kulturnim plezanjem in turno smuko, ter kulturno hrano. Tečajnikom je bilo omogočeno 3-dnevno ledno plezanje, za kar se tudi zahvaljujemo vsem, ki so nas vzeli pod svoje okrilje.
Aja, pa če vas zanima kako je potekala komunikacija - vprašajte Majo kolk smo razturali nemščino oz. po kanglerjevo avstrijščino... ;)
auf wiedersehen do naslednjič,
Dejan
p.s. slikce so prispevali Primož, Miha, Luka in Barbara, nekaj je pa še mojih...
Še ena ekipa je včeraj dala kontro Maltatalovcem in sicer v Mlačci (res da je umeten, je pa naš). S Polono sva prvič občutila ledne užitke slapov in bila sva navdušena. Bil je mraz, malo je posijalo tudi sonce, precej nas je navijalo, plezarija nam je pa kar uspevala - mene je samo enkrat odneslo:). Hvala naši pripravni pripravnici Mateji in alpinistu Robiju za učne ure in varno izvedbo.
Danes smo v ledeno mrzlem Tamarju razbijali led, šklepetali z zobmi in trpeli ob prijetnem nohtanju :). Glede na oster mraz je bil led prav super, plezarija pa tudi. Iz praktično vseh slapov se je slišalo komandiranje podiranja varovanja in podobno, še največ obiska je bil deležen Centralni slap. Dan pa čisto kičast :). Sonce, modrina, led in sneg :). Sijajno je bilo. Tako smo se vsaj malo oddolžili ferajnovskim srečkovičem v Maltatalu :).
