V nedeljo sva s Primožem splezala omenjeno smer. Smer je v težkih cugih dovolj nabita, skala je Triglavsko zadovoljiva. Dosti oprimkov je mestoma sumljive kakovosti. Vse skupaj sva plezala 10 ur. Smer je pa kar orenk, tako da jo je potrebno iti plezat kondicijsko in plezalno dobro uplezan. Je bil Čopov Joža pravi dec . Prejšnji teden sem pa plezal se Skalaško z Gorenjsko.

Včeraj sva s Tedijem splezala novo smer v S steni Dovškega križa. Ocenila sva jo s IV/V+, vendar kljub nizki oceni ni za podcenjevat. Vmes te preseneti nekaj mest z ne najboljšo skalo, kar je poskrbelo za oroseno čelo. Večkrat . Smer je dolga dobrih 180 m in je že šesta smer v tistem ostenju. V njej sva pustila dva klina in sicer enega na začetnem varovališču, drugega pa na najtežjem mestu drugega raztežaja. Varovanje se odlično namešča s prijatelji, varovališča so pa vedno na udobnih poličkah. Sestopila sva čez Grlo in v dolino. Si je pa užitek v samoti in prazni steni potrebno prislužiti z malo daljšim dostopom - dobre 3 ure iz doline :). Drugače sva se pa imela čisto fajn :). Aja, smer sva poimenovala "Samova smer."

 

        

 

 

 

 

 

V soboto, 4. velikega srpana 2012 smo se Petra, Primož, Robi in Gregor odpravili plezat Jesih-Potočnik smer na Debelo Peč. Najprej smo se ob sedmih zjutraj dobili na bencinski v Lescah in potem z enim avtom odpeketali v Krmo. Dostop je trajla kšno uro in ob nekje malo po deveti se je plezarija začela (nekateri bi sicer rekli da smo začel plezat ob dvanajstih oziroma pet do dvanajstih:).

 

Z Robijem sva šla naprej in Primož in Petra za nama, predvsem zato da nismo kej falil, kar se je v tej smeri že kar dogajal. No in poj smo plezal in občudoval floro in favno, med drugim se je po steni šetala tud velika debela miš. Ker je stena visoka 500m smo seveda mal rabil da smo gor pršli, kar je blo okrog 4-5ih, razgled je bil prelep, mal smo se spočil in jo poj mahnil dol. Od favne so ble gor ne kavke ki so potrpežljivo čakale da jim kej vržemo, in smo jim, taprvi košček je ena kavka tud ujela v zraku, kar je blo dost fascinantno, no in poj smo še metal, sam ni več lovila v zraku ampak leno pobirala po tleh. Tud kavke niso več kar so ble!

Zdej mislm da bi moral še mal nabijat o rastlincah in to sam se ne spomnem kaj smo še vse srečal, aja, razen ene gorske kure ki je zletela iz grmovja na sestopu. Aja, sestop se je ful vleku, že prej so padale šale na to temo, in poj smo vidl da res mal traja. Tko da smo zvečer prijetno utrujeni prišli do Kovinarske koče in si privoščil pivo in mal za pojest. Sama smer je bla kul, kar nekaj lepih raztežajev, un kamin s katerim je mel vsak svojo štorijo, itn. Jest bi rekel da ni bla neki krušljiva, se pravi kar v redu glede tega. Mi je bla pa osebno smer kar mal dolga, sam to pač zato ker je bla moja prva nad 200m se pravi je stvar kondicije. Domov smo prišli nekje ob desetih, razen Primoža ki se je odpeljal na Bohinjsko kresno noč na vola.

Včeraj sva šla z Miho v Veliko Mojstrovko. Zanimiv občutek, ko prideš iz prijetnega sončka v temačen zatrep Tamarja (prd, prd). Te ima, da bi raje zavil na Slemenovo špico. Ampak volja ni popustila. Vstop v smer sva našla brez tezav (PP markacije), potem sva sicer imela še nekaj orientacijskih težav, na trenutke se nama je zdelo krušljivo, je pa bilo fajn.