V soboto smo z Miho in Zalo plezali Severni raz naveze Krobath-Metzger v Trbiški Krniški Špici. V isto goro me je pred tremi leti peljal Robi plezat smer Crozzoli-Zaccaria, ki je bila zame prva hribovska smer in se mi je takrat zdela popolnoma podrta in neskončno dolga. Kljub temu, da je Krobath-Metzger njena soseda, je skala skozi celo smer zelo dobra. Nas je pa Miss Julijcev vseeno kar namatrala.
Dostopali smo od koče Pellerini, kjer smo spali iz petka na soboto. Moja prva skrb je bil kamin, ki naj bi bil vedno moker in zoprn. Kamin je bil začuda precej suh - le v spodnjem delu je bil malo sluzast in brez ruzaka je kar šlo. Po težavnosti bi ga primerjal s tistim v smeri Jesih-Potočnik, le da je malo daljši. Zali in Mihu sem dol spustil pol cvilinga in gor potegnil vse tri ruzake, tako da sta se lažje basala tudi onadva. Bolj kot kamin so mi bili psihično naporni ostali deli smeri, saj klinov ni veliko, v najtežjem delu, ki je sicer zelo lep pa poleg tega tudi ni veliko možnosti za nameščanje svojega varovanja. Vseeno se lahko v njem z nekoliko truda sprostiš, saj je skala res odlična, prav tako oprimki in stopi. Nad tem delom sta sledila še dva težja raztežaja (težave mi je zaradi napačnega branja skice uspelo združiti v en raztežaj - za kazen spet malo psihiranja in viseč štant na razku), potem pa izstopiš v lažji svet. Raz se v zgornjem delu položi vse do stolpa ob vrhu (tam lahko zaviješ tudi na Kugyjeve police). Stolp smo obšli daleč po levi strani (kot svetuje Mihelič) in po grapi med stolpom in vrhom prišli do škrbine, kjer smo naredili štant še pod zadnjim težjim delom (v nasprotni steni smo pustili en klin).
Ker smo plezali prepočasi, smo kljub zgodnemu štartu bili na vrhu šele ob mraku. Zato smo se odločili za sestop po normalki proti koči Corsi in ne proti Trbiški škrbinici (že z Robijem sva takrat sestopila na napačno stran in potem štopala v Valbrunno). Kljub temu je bilo zaradi teme iskanje poti na trenutke kar sitno, ampak je šlo. Malo nad kočo Corsi smo se odločili, da preverimo kako bi bilo, če bi res morali bivakirati. Našli smo mehko travico med ruševjem. Kmalu nas je sicer začelo zebsti, ampak ni bilo prehudo. Če bi nas preveč zeblo, bi še vedno lahko šli do koče. Naslednji dan smo šli v kočo na zajtrk in po markirani poti nazaj do Pellerinija. Oskrbnica nas ni nič čudno gledala, ker nas eno noč ni bilo - očitno ni to v teh koncih nič čudnega (podobno zgodbo iz avgusta sem našel na AO Črnuče).
Nekaj slik je še na
https://picasaweb.google.com/116126943843564832200/KrobathMetzger#