No takle mamo … v torek 30. 4. smo se po dolgem tuhtanju (treniranju sivih celic) odločili, da se odpravimo v Dabarske Kukove. Pravzaprav se je vreme odločilo namesto nas. Šli smo Dalenjc, Ciganka, Redarka, Busanc, jaz in ziljon Redarkinih cookijev, ki so zasedli precej prostora v avtu. Iz Ljubljane smo štartali sicer dovolj zgodaj, da bi prispeli še isti dan, a smo bili prisiljeni obrniti smer vožnje in tako podaljšali naše potovanje. Malo naprej od Muljave smo ugotovili, da Hrvaška še ni v EU, en potni list pa je ostal doma. V Ljubljani. (Tega ni potrebno povedati v prvi osebi ednine ne?) No če prevrtimo film poti naprej … tam nekje med Gospičem in Karlobagom smo zavili proti Ledeniku in zatem proti Dabarju. Iz izkušenj povem, da je od tega križišča do planinske koče točno 10 km. Nič več in nič manj. Če se bo slučajno še kdo spravljal v te kraje in če ne bo 10 km na števcu, se verjetno nahaja na napačnem mestu. Skratka 2:30 zjutraj smo prispeli in se veselo zapodili sladkim sanjam naproti.
Naslednje jutro, torej v sredo smo pričeli s plezarijo. V Dabarskih Kukovih je plezanje dovoljeno le na treh Kukih. Na Aginem Kuku (Visibaba), Rujičinem Kuku (nima nadimka) pa še na enem, ki v našem primeru ni bil aktualen. Če plezate kje drugje lahko verjetno kakega ptiča prestrašite, kdo drug pa bo prestrašil vas. Skala je super, pleza se predvsem na trenje. Smeri so navrtane.
Vodo se da dobiti na planinski koči (kjer lahko hitro še kakega usput zližeš – tudi iz izkušenj povedano) ali pa v vodnjaku pri skrivni hiški, ki pa je tak nobeden ne bo več našel.
Naš bazni tabor smo proti večeru prestavili na jaso direkno ob gozd, kjer so bile še cca. 3 skupinice plezanja željnih Slovencev. Na naše presenečenje smo (celo in ne moreš verjeti) srečali zakonca Žitnik, ki se ju sreča sicer povsod, in veljata po mojem razumevanju že skoraj za naključno konstanto.
V četrtek zjutraj nas je presenetil dež, a ni bilo hujšega, zato so se Redarka, Cigu, Busanc in Dalenjc odpravili plezat, meni pa se je zdelo obnavljanje znanja napenjalnih vozlov bolj zanimivo.
Ko se je že zdelo, da ne bo več turistov v tej dolinici, na tej jasi, sta naše število povečala še kdo drug kot Gres in Septoleta, ki sta naš bazni tabor odkrila po precej preprosti ureditvi, medtem ko so sosedje bili kar modernizirani. (avto in kup posode - pri nas, da ne bo pomote) Na poti sta ožela neke slabo založene trgovine. Letina krompirja je sicer segala v daljno preteklost, a ob večernem ognju je šlo vse v promet, tako da je bilo zadoščeno našim kulinaričnim željam.
Poleg plezanja, smo opravili kar nekaj prostovoljnih del in eno izmed teh je čiščenje Velebitske šume. Temu bi lahko rekli clear cut suhih dreves. No vrnili smo se v soboto zvečer – brez obračanja smeri vožnje, še pred tem pa smo v zahvalo za pritovorjeno večerjo Gresu in Septoleti podarili nov drevešček za v avto. (celega jelena) Za natančnejše informacije o smereh se pozanimajte pri udeležencih.
Imeli smo se lepo :D
