Ker je bil danes prost dan in ker se ne spodobi, da ga ne bi izkoristili, sva se z Metkom zmenila, da ponovno obiščeva Planjavo - vreme pa tud naj bi bilo ;-). Tokrat je Metek naštudiral smer Svetelove na zahodni strani Planjave. Smer ni dolga,  je pa skala kompaktna - skratka šalce držijo :-), zgornji raztežaji pa tudi poskrbijo za zračnost a.k.a. odprto plezanje :-). Hja, glede vremena pa, očitno ne gre brez dežja in močnega vetra v Planjavi, malo naju je namočilo, pa kar dobro prepihalo :-).  Po opravljenemu vzponu je sledil še abzajl s katerim bi lahko brez težav konkurirala specialcem, potem pa na pir (beri: na čaj in radler) v kočo na Kamniškem sedlu. Bilo je ludo in nezaboravno :-)

Danes rano zjutraj, sva se z Dalenjcem zaganjala v Vršiške brežine in dostopila pod redko plezano smer Bilijard v podaljšku Zahodnega raza Male Mojstrovke. Pod steno sva se nekoliko nervozno prestopala in čukasto gledala. Razlog je izredno strma smer, ki že takoj postreže z zajetnim previsom, v nadaljevanju pa z mokrim kaminom. No, s posranmi gatami (prosto po Mlakarju) sva le vstopila. In ni nama bilo žal. Prvi raztežaj je pripadel Dalenjcu, ki se je dodobra ogrel v previsu ter v kaminu nad njim. Skala v smeri je fantastična, zelo kompaktna, stena pa strma u božju mater (prosto po gavnarjih) :). Strmino le enkrat prekine gredinica, ki te pripelje pod nov žleb. Iz raztežaja v raztežaj sva se bolj režala in si prešerno žvižgala (prosto po slovenskih lavreatih) ter po 200 metrih žalostno zavekala (prosto po Cankarjevi materi) ob spoznanju, da sva na robu stene. Skratka, smer za prste oblizat (prosto po slaščičarni Obliznjeni prst) :). 

V petek smo se s SlaTkim in Dalenjcem zapeljali na Vršič. Štartali smo nekaj čez 4. uro zjutraj in bili na vstopu smeri Hudičev steber že okoli 7. ure. »Gospoda« sta mi prepustila, da začnem s prvim raztežajem. Namen je bil, da potegnem še naslednji cug ali dva, ampak sem se kaj kmalu po začetku drugega raztežaja obrnila in rekla, da ne bi šla naprej. No, pa se je Dalenjc spravil napadati žleb, in kaj kmalu ugotovil, da po težavnosti ne bo pravi, ampak bi imel kakšno oceno ali dve več. Smer je potekala le nekoliko bolj v desno. Po treh raztežajih je Dalenjc prepustil volan SlaTkemu, kasneje pa smo zopet zamenjali krmilo. Nekje na zadnji tretjini smeri se je dvigala oblačnost od Bavškega Grintovca, tako da smo prestavili svojo brzino v višjo prestavo, da nas ne bi ujela kakšna popoldanska nevihta. V kotanji bolj proti koncu smeri je bilo še več snega, zato je SlaTki obvozil začetek navpičnega kamina nekoliko po levi strani in nam jo malo začinil :-) …smer se nadaljuje po navpišnem kaminu. Skala je ponekod krušljiva, so pa tudi raztežaji lepega plezanja v kompaktni skali. Izstop skozi preduh je res nekoliko ozek, kot piše v Stenah, ampak zanimiv. Na vrhu smeri smo bili po nekaj več urah, predvsem zaradi izdelovanja svojih štantov, kateri so nam vzeli še največ časa. Na srečo sta me »oprostila« izbijanja klinov na štantih, sicer pa bi verjetno rabili še nekoliko več časa do vrha :-). Na hitro smo nekaj pomalicali, si izmenjali opremo in krenili proti Hanzovi poti v dolino. Kmalu smo nejevoljno opazili, da je Hanzova še kaj prida zasnežena. Kar konkretno! Odločili smo se, da se snežišč raje izognemo, ker nismo imeli ustrezne opreme in mahnili smo jo naravnost navzdol kolikor se je dalo, nato pa smo bili prisiljeni abzajlat. Naredili smo 7 abzajlov. Na srečo smo prva dva že imeli »pripravljena«, da smo si lahko prihranili nekaj časa. Zadnja dva smo naredili po snežišču, kline pa smo vseeno lahko zabili v skalo, tako da ni bilo potrebno izdelovanje snežne gobe. Končno na Hanzovi poti…hitro še zadnji del sestopa in naša celodnevna tura… dobesedno… se je končala s piškoti in rozinami v avtu nekaj pred 4 uro zjutraj…v soboto…Vreme pa…na srečo se je zjasnilo in nebo z zvezdami in luno je ostalo jasno vse do konca naše ture. In pa še…hvala obema, ker me nista pri sestopu puščala kje zadaj :-)

V soboto, 15.6., sva s Primožem vzela pot pod noge in napadla Kratkohlačo v Planjavi. Zaradi osvajanja smeri sva zamudila veliki matičarski žur v Kamniški Bistrici. Kasneje sem iz zaupnih virov izvedela, da nasploh Železničarjev na tem mreženju ni bilo. Pa drugikrat.

Pristop do pastircev ni bil težaven, po počitku na mojem najljubšem balvanu in obilni malici, pa so se razmere zaostrile. Primož je začel pospeševati, jaz pač ne. Bohinec je tudi zlahka našel vstop v smer. Le-ta je bila lepa in je ponujala enkratno plezarijo do momenta, ko je napočil trenutek, da nekaj malega poplezam naprej. Čeprav otovorjena z vsemi metulji, primernega mesta za njihovo namestitev ni bilo. In ko sem ravno cepetala na mestu, kjer sem se odločila, da zataknem metulja pa dasiravno v zrak, se je pred mano pojavil intimen črn klin. Nato pa še štant. Primož je zopet plezal kot prvi, smer je zame postala zopet lepa. Na koncu sva bistveno pospešila, saj se je meni že mudilo v dolino. Žal je jota na Sedlu odpadla. Sva pa šibala po melišču in se imela super.

Če koga zanimajo podrobnosti glede vstopa, števila cugov in podobne plezalske zadeve, naj se obrne na Primoža. Če koga zanima še več o čustveni komponenti smeri pa grem z veseljem na kavo. Ali plezat;-).