Danes smo Dalenjc, SlaTki, Redarka in jaz zavili na Vršič. Midva z Dalenjcem v Zapeljivko, onadva v Jeseniško. Smer je še vedno lepa, skala super, temperature pa še kar sveže :) je bilo kar fajn, da smo plezali v sončni steni. Nekaj oblakov se je podilo po nebu, vendar jih je bilo premalo za kako mokro presenečenje :)

V četrtek je bilo treba pokurit en dan starega dopusta, ostalo sem ga itak šenkal državi. Z Mojco iz AO Kozjak sva se odpravila v Lešarjevo peč ponovit Ribino smer. Vreme je bilo pol oblačno, pol sončno, temperature pa precej sveže :). Smer je kar lepa, sedaj bogatejša za dva klina na sidrišču. Skala je zelo solidna, možnosti varovanja bolj kot ne skope, klini pa tudi ne žeiljo kaj radi v razpoke. K sreči plezarija ni težja od dobre stare klasične štirice. Na koncu koncev, je bil lepo izkoriščen dan :). 

Vikend sva preživela v Belih vodah. Razn italjanov ki so smrčali v bivaku in oluje v steni je tole top shop destinacija. Spokojnost, gamsi, čudovit razgled, super skala, piskajoči svizci in puno toga...

Severni raz sva sicer lezla 8 ur, ampak sej to hitr rata, ko gre dečva naprej, poleg tega jst zarinem v krušljivo zajedo V al VI stopnje potem pa te še dobi nevihta in smer postane še lepo vlažna... No v Mali lojtrici se je odvijalo vse bolj hitrostno, smer se res ne da falit in je res wonderful.

To pot sva prinesla ravnoprav hrane za razliko od prejšnič ko sem še nazaj nosil 5 kom sendvičev

Aja Kruha nisva vidla???A je zbolu?? No ga je pa metek nadomestil...

S Cvetkom sva šele na podlagi najnovejše jutranje aladinove prognoze sprejela odločitev, da prvotni načrt izpolniva, in se zapeljala v Krmo. Pred nama je v smer vstopila hrvaška naveza, zato je bilo na prvih štantih nekaj gužve. Ker je bila to moja prva prava hribovska petica v vodstvu, zapovrh še vsi težki raztežaji, me je najprej prevevala tesnoba, a je potem lepo steklo. Prvi raztežaj petice je bil bolj navpičen kot takrat, ko sem smer plezal kot drugi, a so klini na pravem mestu, prijemi pa tudi dobri, če jih malo poiščeš. Naklonina je res navdušujoča, težavnost kar konstantna, skala pa trdna. Priznam, da sem bil kar ponosen nase, ko sem izplezal iz zadnjega raztežaja petice. Tudi Cvetko se je hrabro boril in lepo premagal vse težave, pa čeprav mu je stegno kar lepo zmaličil konkreten kamen, ki ga je sprožila naveza pred nama. V nadaljevanju, ko se smerca združi z Jesih-Potočnik, je Cvetko potegnil pol prvenstvenega raztežaja, naredil čudovit in trden štant ter pokasiral nekaj krepkih na račun orientacije. Našla sva prečko nazaj do smeri in izplezala po originalnem izstopu smeri Jesih-Potočnik, torej po čudovitih plateh, ki pripeljejo na vršni greben.
Vreme nama je bilo naklonjeno, dvakrat po nekaj kapelj je bilo čudovito glede na to, da so se le nekaj kilometrov stran, okoli Rjavine, pa nad Kotom in Vrati, naredile goste deževne zavese. Na enen od štantov nama je delala družbo tudi pogumna miška, ki je sem pa tja hlinila smrt, a potem ugotovila, da sva neškodljiva in je ne bova zamenjala za okusne sendviče, ki jih je zase in tovariša prinesel in nosil Cvetko.

Sestop je bil seveda dolg, a udoben.
Je pa nekje v Vratih cel dan, razen med nalivi, ropotal helikopter. Baje so reševali kar zajetno skupino alpinistov, ki je bivakirala v Steni.