V soboto, 15.6., sva s Primožem vzela pot pod noge in napadla Kratkohlačo v Planjavi. Zaradi osvajanja smeri sva zamudila veliki matičarski žur v Kamniški Bistrici. Kasneje sem iz zaupnih virov izvedela, da nasploh Železničarjev na tem mreženju ni bilo. Pa drugikrat.
Pristop do pastircev ni bil težaven, po počitku na mojem najljubšem balvanu in obilni malici, pa so se razmere zaostrile. Primož je začel pospeševati, jaz pač ne. Bohinec je tudi zlahka našel vstop v smer. Le-ta je bila lepa in je ponujala enkratno plezarijo do momenta, ko je napočil trenutek, da nekaj malega poplezam naprej. Čeprav otovorjena z vsemi metulji, primernega mesta za njihovo namestitev ni bilo. In ko sem ravno cepetala na mestu, kjer sem se odločila, da zataknem metulja pa dasiravno v zrak, se je pred mano pojavil intimen črn klin. Nato pa še štant. Primož je zopet plezal kot prvi, smer je zame postala zopet lepa. Na koncu sva bistveno pospešila, saj se je meni že mudilo v dolino. Žal je jota na Sedlu odpadla. Sva pa šibala po melišču in se imela super.
Če koga zanimajo podrobnosti glede vstopa, števila cugov in podobne plezalske zadeve, naj se obrne na Primoža. Če koga zanima še več o čustveni komponenti smeri pa grem z veseljem na kavo. Ali plezat;-).
