Evo, drugi poskus pisanja, kajti prvi se ni shranil ...

Pri tako lepi nedeljski vremenski napovedi je greh ostati doma. In pri tako lepi vremenski napovedi je treba v gore. Po posvetovanju z dobrim poznavalcem bohinjskih hribov in razmer sva z Nežo izbrala dolino za Kopico. Na samem mestu pa še Malo Zelnarico, kamor sta malo pred nama dve zelo zelo hitri turašici potegnili špuro. S srenači je šlo odlično. Vrh je spihan, zato sva zadnjih petdeset metrov odpešačila. Pogled je segel vse do morja.

Snežna odeja je bila stabilna, smuka po široki grapi s sedla pod vrhom pa za vriskat, prepevat in žvižgat (trda kloža, pokrita z nekaj cm pršiča). Naprej je bilo smučanje lahkotno, našlo se je celo nekaj pršiča, večinoma pa trda kloža. Nad planino Dedno polje sem prekrižal smuči in opravil notranji vizualni pregled snežne odeje (pod rahlo skorjo, ki ne poreže obraza, je 30 centi pršiča). Seveda na koncu ni šlo brez rodea do planine Blato. Škrtalo je manj od pričakovanj.

Z avtom sva pririnila do odcepa za Vogar, za naprej je bilo škoda podvozja. Po cesti bi šlo s smučmi skoraj do doline.

V Bohinju je res lepo!

Ker z Dalenjcem ne morma sledit tempu napadanja tulišč naše drytooling reprezentance, sma se raje odločla za hribe in odšla v Kamniško-Savinjske Alpe, natančneje na Brano po Šiji. Proti večeru sma se s "pašnim korakom ostarelega gamsa" (Vir: Poli 2010) zapodila na Pastirce in si uredila skromno prebivališče. Ker sva bla prestradana ni šlo brez obiska gostione kot "Joze in Boze". Tam so bile na meniju same specialitete. Večerjo nama je skuhal chef Jozo, ki je pripravil makarone z vanilijevim pundingom, za zajtrk pa je sledila gurmanska poslastica Boze tako imenovana ptičja hrana po šefovo z venčkom gozdnih začimb" (beri iglicami). Drugi dan zarana je sledil zaje... vzpon do kamniškega sedla in vstop v smer. Nato sma plezala, zabijala, zatikala, štamfala, se tresla, vriskala, zmrzvala in se na koncu le privlekla na vrh smeri. Sledil je prijeten sestop ob ženski družbi (ja, še znama. :D) in analiza na pici (če vpraša Kruh, sma jedla Podnanos) v Taberni (talušne kelnarce žal ni blo ;)). Za vse ,zimske plezarije željnih, še ta podatek,razmere v smeri so bile super.Bosova še ni narejena(suhi skoki),tudi smeri višje kot sta spodnji in zgornji steber so bolj kot ne kopne. Skratka, še dobr, da sma bla midva. :)

Včeraj smo se zapeljali na mesto neljubega dogodka, ki me je v pretekli sezoni za skoraj dva meseca poslal na prisilni počitek. "Lepo" je bilo podoživljati dogodke in meriti centimetre, ki so bili še na voljo, preden bi si razčesnil butico na trdih tleh :). No, najprej sem se je lotil na topiča in mi je še kar šlo. Potem sta Tedi in Borut plezala svoje projekte, jaz pa sem premleval in na koncu tudi zmlel. Smeri sem se lotil še enkrat od spodaj, odločen, da ji pokažem kar ji gre. No, smer je imela svoje načrte in me je še enkrat stresla s svojih oblin, tokrat brez posledic. Iz čiste hudobije sem se vanjo zagnal še enkrat in jo v tem poskusu naučil kozjih molitvic. Ko vpenjam sidrišče se zavem, da sva se oba pomirila in zakopala stare zamere :). Seveda pa brez špricanja adrenalina iz ušes, polnih hlač in mehkih kolen pri vpenjanju dotičnega svedrovca ni šlo :). Aja, ocena. Nesramno lahka ampak če si tako netalentiran plezalec kot jaz, potem se boš razbil tudi na pločniku :). Nato je še Tedi zlezel svoj projekt, Borut pa naštudiral. Računi še zdaleč niso poravnani :). 

Danes smo bili pa Ob Savi in uživali v lepih smereh in trdih podlaktih. Tudi tukaj se neporavnani računi kopičijo. In kot je že rekel prvi pesnik med Kraševci, in prvi Kraševc med pesniki: "Ojoj, ojoj, to dušo mojo tako teži...". Haha :). 

Danes smo s tečajniki letošnje šole osvajali nova znanja. Drajsali smo se po vrveh navzdol, pa navzgor, vmes malo zabijali kline, jih metali pod steno, izdelovali varovališča, pa glihali kline, pa nameščali prijatelje oz. uštimavali takozvane namještaljke, pa kričali "Pazi vrv!", pa "Podri varovanje!", pa "Konec!", pa še marsikaj drugega se je slišalo, lepega in grdega, kot se za naš ferajn pač spodobi :).