Ker z Dalenjcem ne morma sledit tempu napadanja tulišč naše drytooling reprezentance, sma se raje odločla za hribe in odšla v Kamniško-Savinjske Alpe, natančneje na Brano po Šiji. Proti večeru sma se s "pašnim korakom ostarelega gamsa" (Vir: Poli 2010) zapodila na Pastirce in si uredila skromno prebivališče. Ker sva bla prestradana ni šlo brez obiska gostione kot "Joze in Boze". Tam so bile na meniju same specialitete. Večerjo nama je skuhal chef Jozo, ki je pripravil makarone z vanilijevim pundingom, za zajtrk pa je sledila gurmanska poslastica Boze tako imenovana ptičja hrana po šefovo z venčkom gozdnih začimb" (beri iglicami). Drugi dan zarana je sledil zaje... vzpon do kamniškega sedla in vstop v smer. Nato sma plezala, zabijala, zatikala, štamfala, se tresla, vriskala, zmrzvala in se na koncu le privlekla na vrh smeri. Sledil je prijeten sestop ob ženski družbi (ja, še znama. :D) in analiza na pici (če vpraša Kruh, sma jedla Podnanos) v Taberni (talušne kelnarce žal ni blo ;)). Za vse ,zimske plezarije željnih, še ta podatek,razmere v smeri so bile super.Bosova še ni narejena(suhi skoki),tudi smeri višje kot sta spodnji in zgornji steber so bolj kot ne kopne. Skratka, še dobr, da sma bla midva. :)
