V soboto zarana se nas je obilico nabralo na Grudi. Poslovili smo se od skupine, ki jo je mahnila proti Napoleoniki in z uporabo minimalnih marketinških potez diplomatsko izglasovali frikanje v Doberdobu. Tam smo se dodobra pregreli, ogreli in se imeli super fino. Poleg plezanja smo še: utrjevali medsosedske odnose, novačili za vpis v alpinistično šolo ter radodarno podajali komentarje.
Na koncu je padla odločitev, da bo burja ponoči ponehala in da pojdemo v nedeljo v Čaven.
In burja zjutraj seveda še ni ponehala, vendar je naš optimizem padel na plodna tla. Veter vseeno ni bil premočan in je tekom dneva pojenjal. Plezali in preplezali smo Krvavo smer v Čavnu. Basali smo se v kamin, naskakovali skalne bloke, izvajali t.i. stopniščno plezanje, uživali v lepih platah in se pod vrhom spopadli še z detajlom v previsu. Slednji se je vdal po uporabi posebne kolenčne tehnike. S Primožem sva ubrala standardno logiko napada v stilu: Primož pleza vse naprej, jaz varujem in grem potem za njim. Medtem pa sta Cvetko in Žiga razvila bolj zagonetno strojno-fizikalno (morda geometrijsko?) zaporedje vzpona, ki je šlo takole (in zdaj dobesedno citiram Žigovo razlago): cugcug cugcugcug cug cug. Zaradi kompleksnosti formule napredovanja, je po petem cugu sledila žolčna razprava pri borovcu in sprememba formule. Sestopili smo čez drn in strn ravno pravi čas za odvoz v Kranj na svetovni pokal v športnem plezanju in pivo.
Fino. Še Rihanna. Tako.
Fotomaterial sem privatizirala od Matevža in Cvetka.
