V soboto pred sprejemom smo se z novimi tečajniki odpravili na spoznavno skupno turo. Spoznali smo se, nahodili pa tudi, saj smo vztrajali vse dokler niso začeli razpadati čevlji, potem pa še malo (k sreči je bil pri roki tape). Odkar za vreme skrbi Robi, je na skupnih tura šajba, tako da smo v kočo prišli lepo posončeni.
Po nekajkratnem prestavljanju ture smo jo ta vikend končno spravili pod streho in tako opravili še zadnje dejanje šole. Vreme nam je bilo naklonjeno, počutje tudi, tako da smo včeraj vsi stopili na najvišji vrh Avstrije :). Veselje tečajnikov je bilo nepopisno, tuje tiskovne agencije poročajo, da se je pokanje petard in ognjemetov videlo, slišalo, vohalo po večjem predelu zapadne Evrope :).
V petek sva se s Kruhom po službi odpravila na Vršič od koder sva se v temi odpravila pod Severni raz v M.Mojstrovki. Vstopila sva mal čez osmo,prve metre sva plezala malo tresočih hlač nato so se prsti privadili hladne skale in plezarija je stekla v pravo uživancijo. V smeri je nekaj snega,vendar se mu da večinoma izogniti,večji problem je predstavljal pri sestopu po Hanzovi ker je bil pomrznjen in drseč.Izplezala sva v slabih dveh urah in pol in se ob polnoči že mastila s sendviči v avtu na poti proti domu.Da je bilo vse popolno je poskrbela še polna luna in jasna brezvetrna noč. Bilo je prou fajn ;)
V ponedeljek sva jo s Petro iz meglene Ljubljane mahnili proti Kamniškim. Slišati je bilo, da so Zeleniške v jesni čudovite. In res je! Bilo je fantastično. Ustavljali sva se povsod, Petra je slikala, jaz sem postavila možica in bila je romantika na polno. Na začetku sva naredili en abzajl, ostalo je šlo. Ustavljali in občudovali pa sva na vsaki špici dokler nisva ugotovili, da sva polovico špic spregledali in malo bolj pohiteli. Bilo je tako lepo da gate trga. Zeleniške, še se vidmo!
