Zaradi velike splošne nevarnosti proženja plazov smo si za turno smuko izbrali bolj varen teren. Klabči, Neli, Nejc in jaz smo se odpravili na Malo Babo z dobrimi 1700m nadmorske. Štartali smo v bližini Karavanškega predora na Avstrijski strani. Kljub nizkemu hribu nas je vseeno čakalo 1200 višinskih metrov hoje. Dolgo časa smo hodili po položni gozdni cesti, ki pelje po dolini. Skoraj na koncu doline je pot postala strmejša. Ko smo končno prišli ven iz gozda se je v lepem vremenu odprli lep razgled na greben Karavank. Smuk v dolino pa je bil poglavje zase. Tako akrobatskega zmuka že dolgo nisem doživel. Ker bi bila smuka po smeri vzpona preveč dolgočasna smo jo ubrali po bljižnicah skozi gozd. Gosto posejane smreke, grmovje, hlodi, štori... Super je bilo.
