Obetali so se sončni poletni dnevi, zato bi bilo zelo žalostno, če se jih ne bi izkoristilo za plezanje. V četrtek, ob tretji uri, sva se s Septoleto odpravili na počitnice, z avtobusom v Kranjsko goro. Popoldne sva se metali v jezero Jasna, zvečer pa sva se zavlekli v gozd in tam prespali. V petek pa štop na Vršič, ki sva ga, kot vedno do zdaj, z lahkoto dobili (še so dobri ljudje po svetu). Plezali sva Smer po kaminih, v kateri je Septoleta uživala, jaz pa sem spoznala svojo šibko točko in jo hkrati tudi fino potrenirala. Nekomu sva najbrž polepšali kak plezalni dan, ker je v smeri ostal najin odtis (lep zlat komplet z rdečo gurtnico). Mogoče, pa ga je našel celo kdo od vas, kdo bi vedel. Če je tako, ga lahko zamenjamo za kakšen pir. Drugače pa sva tudi doma pozabili opis dostopa do smeri in za pomoč v stiski prosili ferajnovca Dejkota . Res je, da nisva ravno dobili, kar sva potrebovali, ampak se je fant potrudil in nama priskočil na pomoč, kar je glavno in hvale vredno. Pri jezeru je zvečer čakala izmučena in od šihta zdelana Sedlarči, da smo jo le komaj privlekli do jezera in ji pripravili spalko . Zjutraj naju je s Sedlarči Septoleta zapustila, midve pa sva se odpravili plezat severni raz Male Mojstrovke. Bilo je zares lepo. Sedlarči je poročala, da je za nama srečala prijatelje iz ferajna (Polija in Rambota), vendar sem v prispevku pod Kaj dogaja ugotovila, da je malo sfalila smer. Plan je bil sestop po Hanzovi poti, vendar sva se, kar naenkrat - nič hudega sluteč, znašli skoraj na vrhu Male Mojstrovke in sva morali potem še nazaj pod smer po moj nahrbtnik, ampak je tako treba še kaj delat za kondicijo. Ta dan se je popoldan, nekje iz hrvaške, javil SlaTki in zmenili smo se, da se dobimo v Kranju in gremo na Jezersko. Zvečer smo stežka zaspali, našteli smo veliko utrinkov - v številu videnih utrinkov je zanesljivo zmagal SlaTki, ampak je imel za to zmago tudi daleč najboljše pogoje. Želje se že uresničujejo :). V nedeljo smo splezali Jubilejno smer v Dolgem Hrbtu. Skala je super, le na vrhu malo bolj krušljivo. Moram tudi reči, da je šlo kar hitro, saj je SlaTki prevzel vodstvo. Okoli osmih zvečer smo bili pri avtu in smo se vsi strinjali, da je plezanje fajn, da je v gorah lepo in da je take dneve treba še ponavljati.

V ponedeljek sva šla z Neli pogledat tole tako dobro opevano smer z imenom Poezija. Smer naju je v celoti navdušila, skala je fenomenalna! Poč v prvem cugu nudi res lepo plezanje. S smerjo sva zmogla brez težav, ki so se pa našle pri sestopu. Malo sva zabluzila a vseeno uspešno našla prehode do melišča, ki naju je pripeljal na pot pod steno.

V nedeljo smo naredili turo v Karnijcih. Pot do izhodišča je kar dolga (200km). Nazaj pa isto samo vleče se pa dvakrat dlje:( Tura je bila pa lepa in predvsem razgledna. Štartali smo iz Forni Avoltrija, mimo izvira Piave, na prelaz Sesis (2311m) od tu pa spust do avta. Vmes so imeli na eni koči roštiljado in musko z DJ-jem. Spodnji del poti pa so uničili gozdarji in so lepo singlco spremenili v cesto in gradbišče(: Sicer pa smo naredili 27km in 1500 višincev. Spodaj je bilo precej toplo, proti vrhu pa je bila temperatura bolj znosna in še veterc je pridal svoj delež za ugodje. Tura je gor v glavnem vozna razen zadnji del ceste, ki je zelo strm in je vozen le za trmaste, zadnjih 150 višincev pa smo nosili. Spust pa je takoj s prelaza kar zahteven (jaz sem šel peš), potem pa je vozen. Spodnja polovica je po planinski cesti in je bila vožnja precej hitra.

Po neuspelem nedeljskem poskusu (opis na forumu), nama Šite niso dale miru, zato sva se ob stabilni vremenski napovedi v soboto zopet vrnila na mesto zločina. Pričakovala sva dolgo, težavno in naporno turo in prav vse od tega tudi dobila, v izobilju… J Tokrat sta nama družbo na začetku delali še dve navezi, ki pa sta se po prvih raztežajih družbe na štantih, počasi oddaljile. Smer kaj hitro vate vrže petice. Primož je še v drugo obvladal zajedo, jaz sem kasiral meni strašno ljube gladke plošče in jih tudi kasneje dobival v izobilju. Do kotla je šlo gladko, a zaradi težavnosti, tudi počasi. Orientacija nama je tokrat šla odlično. Po nekaj lažjih raztežajih v kotlu, sva soglasno sprejela za dolžino plezarije eno izmed ključnih odločitev, in sicer, da se varujeva tudi v lažjem svetu. Naslednjih nekaj raztežajev po lahkem, a zagruščenem svetu je bilo neskončnih. Še pred kaminom naju je dobilo sonce in temeljito nažigalo po naju v vsej svoji moči vse do konca. Kamin je, kot bi se že vnaprej dogovorila, pripadel Primožu. Vanj se je pogumno zapodil z nahrbtnikom, se vmes nekajkrat pogovoril sam s seboj, z ruzakom in skalo ter po 50 metrih basanja, plazenja in tlačenja izmučen izplezal. Tudi mene je dodobra utrudil. V predzadnjem raztežaju je zagrmelo in zaskrbljeno sva izmenično pogledovala proti Italiji, od koder se je bližala nevihta ter proti zahajajočemu soncu nekje za Jalovcem. Na zadnjem štantu je sonce dokončno zašlo in pohitela sva proti izhodu, po grebenu, od tam pa tipaje navzdol proti poti, ob zadnjih vzdihljajih svetlobe. Ko jo je zmanjkalo, sva se odločila, da ne tvegava s ferato in čelkami, poiskala udobno mesto in zbivakirala. Nevihto je k sreči odneslo drugam. Po ne preveč hladni noči in naspana sva se zjutraj zbudila v neverjetno jutro in skoraj na poti, šla navkreber do škrbine, sestopila do krajne zevi, čez katero ni šlo drugače kot z abzajlom. Potem pa tečno navzdol po spranem melišču ob zadnjih požirkih pijače, čez gozd, na radler in jutranjo kavo ter ležerno - jaz s kolesom in vrvmi, Primož pa peš - do Planice. Tura napornega in mestoma težkega plezanja, dolgih dostopov in sestopov ter pravilnih odločitev – prejšnjič in tokrat.