Tam nekje okrog prvega septembrskega vikenda se tradicionalno zadržujem na dnevu narodnih noš v Kamniku, kjer spijemo kakšno pivo in se potem zabijamo z gumijastimi avtomobilčki. Letos pa vse drugače. Zgodba se začne v petek popoldne, doživi svoj vrhunec v soboto ponoči in pusti šop lekcij.
Kot je zapisal že Primož, smo jo v petek popoldne mahnili v Logarsko (kar smo se menili že od Dolomitov), kjer smo najprej frikali, v soboto pa jo mahnili v hribe. Zaradi mojega koraka napol crknjenega gamsa, sva z Nežo pod steno prišli pozno. V smeri je bil hud naval, tako da sva se že na vstopu zelo načakali, ampak vseeno vstopili. Meglice so se razkadile in pogumno sva premagovali težave, s katerimi postreže smer. Npr. trenje za crknt že takoj v prvem cugu, kamin trojka (»real feel« pač ni trojka), čudovite plate, štirka v smeri, kamenjanje po smeri itd. Potem pa je prišel še en kamin, ki izstopi pod previsom. Pogumno sem šla v desno, kjer pa nisem našla več nobenega klina oz. kakšnega drugega namiga o poteku smeri. Ok. Pa je šlo kar nekaj časa za zabijanje klina. Potem spet najdem smer. Zaradi prevelikega trenja štantam in ko pride še Neža jo krenem naprej. Preveč v desno! Pa spet prečim in po odlomu komadnega stopa in manjšem uletu zopet najdem smer. Ampak mera je bila polna (in več), noč na prihodu in naprej ni šlo. Zavile sva se v astronavtsko folijo in okrog 20h klicali na 112.
Nekje pred tem uleti tudi Lukov sms, če grem v nedeljo v Staniča. Huh…
Ker imava veliko srečo, so imeli celjski GRS-jevci ravno delovno akcijo na Okrešlju in so takoj locirali najino lokacijo ter odšli po naju. Medtem pa na najinem štantu resen pogovor same s sabo in višjo silo. Potem pa se je z neba k nama spustil Peter, malo kasneje pa še Brane, ki je zaradi sile razmer postal Janko. Ob polnoči sem po Branetovi zaslugi, v bazi 1 že lahko prisostvovala pri prepevanju tegale, dobila Nejčev komentar, da imava dovolj opreme za v Matterhorn. Pa da jih prej obvestiva preden greva. Pa da je bolje ciknt nego fliknt. Potem sta prišla še Peter in Neža. JUHU! V bazi 2 sva izvedeli še za zmago naših v košarki potem pa smo jo ubrali čez turski žleb na Okrešelj, kamor smo prišli okrog pol3. Z Nežo sva tako nepovabljeni uleteli na žur, kjer smo pa itak ugotovili, da je vsega krivo to, ker ne jem savinjskega želodca (Marjeta me je razkrinkala takoj).
HVALA celotni ekipi GRS Celje, ker so in ker so nama dali hrano in pijačo in ležišče in nasmeh na obraz. In obljuba, da se vrneva na Okrešelj s pivom in spočiti za brisanje prahu, pospravljanje, prevoz šajtrge ipd.
Kesava se, šola je bila močna.
Foto materjal tokrat boren, ampak pomenljiv.
