Že v petek popoldan smo jo Cvetko s ključi bajtice, Meta z mamino pito, Neža z magnezijevim praškom in jaz za volanom žviznili v Logarsko dolino. Še isti dan smo se ogreli in spotili v plezališču z izvirnim in pomenljivim imenom – Logarska dolina.
V soboto se nam je navsezgodaj pridružila še Simona, malo manj zgodaj pa smo odsopihali pod Malo Rinko. Meta in Neža sta se kar načakali že na vstopu v Vzhodno smer, kar je, poleg pogostih projektilov, nekolikanj začinilo njun podvig (več informacij iz prve roke). S Simono in Cvetkom smo napadli Igličevo, ki je vredna svojega slovesa. Previs je resda kar zajeten in je, najbrž ne prvič, slišal nekaj psovk, zato pa je prečka, ki sem se je kar malo bal, prijetno presenetila in jo trenutno razglašam za najlepši do sedaj preplezan raztežaj. V opevani najlepši štirici je na račun prišel tudi Cvetko in jo suvereno in preudarno odplezal v vodstvu. Bravo! Plezali smo s pričakovano in načrtovano zmerno hitrostjo in izplezali tik pred sončnim zahodom, ki se ga je dalo slutiti za meglicami. Iz meglic so se sem ter tja kot privid prikazovali posamezni vrhovi. Romantiko in meglico smo zgostili še vsak s svojim čikom. Čudovito! Skozi Turski žleb smo že prižgali čelke, na Okrešlju spili pivo, doma pa še enega.
Nedeljo smo vzeli lahkotno in lenobno, vsebovala je tudi precej kavčanja. Okoli enih sva se s Cvetkom le odpravila v bližnjo Klemenčo peč in preplezala Sartija. Se nama je zdel kar naporen. Prav tam sta plezala tudi Zala in Miha. Očitno sta Meta in Neža naredili dobro reklamo. Za posladek celega vikenda je Simona spekla še palačinke z viki kremo in pečenimi bananami. Mljask!
